Verjetno je takrat prepozno, da bi storili karkoli. No, nikoli ni prepozno, a brezno se je povečalo do epskih razsežnosti. Lahko samo upamo, da bo prišel nazaj in od tistega trenutka dalje začnemo podirati steno, ki je zrasla med staršem in otrokom.

Biti straš dandanes je izjemno težko. V današnjem stresnem okolju se nas vse preveč osredotoči samo nase, svoje otroke pa pustimo, da skrbijo sami zase, fizično in emocionalno. Našim otrokom ne primanjkuje materialnih dobrin. Dobijo vse kar si njihovo srce poželi. Vsa tehnika sveta jim je na dosegu roke. Imajo svoje družabno življenje in pridejo in grejo kadar se jim zahoče. Lahko bi rekli, da so otroci grozno razvajeni. Kakorkoli, medtem, ko imajo naši otroci vse, kar jim ta svet lahko nudi, pa so čustveno obubožani.

To se ni zgodilo iznenada in tudi nismo mi tisti, ki smo za vse krivi, saj smo tudi mi imeli vse, kar nam moderni svet lahko nudi. Tudi naši starši so delali in hodili v službo ter imeli svoje skrbi in težave. Čeprav so za nas skrbeli tako, kakor so  po svojih najboljših močeh zmogli, smo tudi mi trpeli zaradi pomanjkanja pozornosti in ljubezni zaradi zahtev modernega sveta.

Mislim, da so naši otroci na repu nečesa, kar je ljubezen zamenjalo z materializmom. Ne smemo kriviti samo sebe, saj smo tudi mi žrtve tega spreobrata, vzgajamo otroke, kot so vzgajali nas. Naše obnašanje je tako, kot so nas ga naučili. Z vsako generacijo pa izgubimo še en majhen delček vezi med otrokom in staršem in malo po malo izgubljamo svoje otroke.

Mislim, da se je ta spreobrat začel v 60. letih. Vrednosti so se spremenile, morala se je spremenila in ženske so se podale v svet dela in službe. Razpasli so se vrtci, ki čez dan nadomestijo delavno mati. Začel se je nov način življenja. In začelo se je obdobje razkola med otrokom in starši.

Pri vsaki generaciji, ki odrašča, opažam, da otroci odrastejo malo prej, kot v prejšnji generaciji. Otroci so prisiljeni odrasti in prevzeti vlogo odraslega človeka mnogo prezgodaj.

Medtem ko smo starši preokupirani s preživljanjem, s plačevanjem računov, skrbjo za hišo ali stanovanje, nakupovanjem, tekanjem sem ter tja po opravkih, nehote silimo naše otroke v prezgodnje odraščanje. To se pozna pri otrokovih dejanjih. Otroci vsako generacijo začnejo prej eksperimentirati s seksom. Ker niso ne psihično ne čustveno pripravljeni na spolnost, se to odraža kot neželjene nosečnosti in splavi. In katerakoli od teh dveh izbir je čustveno nazadovanje pri tako mladoh letih. In preden straši za to izvedo, je že prepozno in plasti življenja se začnejo oblikovati. Za tiste, ki obdržijo otroka, se začne prezgodnje soočenje s svetom odraslih.