Uporništvo je še en rezultat današnjega hitrega modernega življenja. Velika večina uporniških najstnikov, bo odrasla v odgovorne starše, krog pa se bo ponovil pri njihovih otrocih.

Najslabši scenarij pa je ta, ko otrok odrašča z občutkom, da ni ljubljen. To je edina stvar, ki jo potrebuje vsako človeško bitje na tem planetu. In ko otrok tega ne prejema od svojih lastnih staršev, so posledice lahko uničujoče. Otrok bo ljubezen iskal z vsemi možnimi sredstvi; tolpami, kulti, prijateljstvi, partnerji, seksom, drogami in nešteto drugimi neprimernimi stvarmi. Vsak otrok drugače reagira na pomanjkanje ljubezni. Nekateri bodo storili vse na svetu, da bi zadovoljili svoje starše in si pridobili njihovo naklonjenost. Nekateri bodo reagirali jezno in užaljeno in postali uporniški. In nekateri se bodo preprosto zaprli sami vase. S tem bodo izgubili vsa čustva, ki so jih imeli, postali bodo težavni, njihovo obnašanje bo celo smatrano za zlobno. Vsi poskusi, da bi takega otroka dosegli, bodo propadli, saj so izgubili zaupanje v človeško raso. V takem primeru nimam pojma, kaj je staršem storiti, razen upati, da se jih bo v življenju dotaknilo nekaj, kar jim bo povrnilo čustva in jih rešilo te grozne usode. A žalostno dejstvo pri tem je, da se to verjetno ne bo zgodilo.

Stopnja samomorov med najstniki je višja kot kadarkoli. In ti brezupni najstniki so tisti, ki jim v materialnem pomenu nič ne manjka. Manjka ljubezen. Pomanjkanje ljubezni ustvari občutek brezvrednosti, brezupanja. Dosegli so točko, ko nič več ne deluje. Ne ljudje, ne alkohol, ne droge, ne nič. Dosegli so stanje popolnega brezupa.

Dandanes se stvari smatrajo za popolnoma normalne, stvari, ki bi se nam leta nazaj zdele tragične. Pobegli najstniki so običajna stvar. Medtem, ko so v naši oskrbi, ne vidimo opozorilnih znakov, dokler ni prepozno in dokler naših otrok ni več. Potem zganjamo paniko, jokamo, jih prosimo, naj pridejo domov in jim obljubljamo, da bomo vse uredili.

Tisti, ki so v taki situaciji, lahko samo čakajo in molijo, medtem ko si prisegamo, da če dobimo otroka nazaj, da se bodo stvari spremenile. Da se bomo z otrokom pogovarjali in da bomo obnovili tisto vez, ki smo jo včasih imeli s svojim otrokom. Ko bi vsaj dobili še eno možnost.

Nočem dajati vtisa, da mislim, da so za vse odgovorni starši, saj ima tudi otrok svojo vlogo v tem scenariju. Kakorkoli pa, si moramo zapomniti, da smo mi odrasli in da imamo opravka z otrokom. Mi smo tisti, ki bi morali imeti pod nadzorom ljubezen, disciplino, hrano in obleko ter pripraviti naše otroke za vstop v ta kompliciran svet.

Od trenutka, ko se detece rodi, vedi, da to ni tvoja last, temveč nova oseba, ki je prišla na ta svet. Dan ti je bil najlepši privilegij in odgovornost, da ljubiš, vodiš in učiš svojega otroka, da bo postal najboljša oseba, kar je lahko.

Ponovno lahko vzpostavimo ljubezen in zaupanje, vendar bo trajalo nekaj časa. Najbolj pomembno je, da imamo otroka, ne glede na vse, radi. In vedno mu pustimo vrata odprta.

Komentiraj ta članek na forumu. (0 objav)