Gioacchino Rossini je bil ravno tako poseben, istočasno pa z dokaj ostrim jezikom. Rossini je z "Wilhelm Teillom" zaslužil toliko denarja, da je bil preskrbljen za celo življenje. Ker ni ravno izgoreval v želji po ustvarjanju, slava in nesmrtnost pa sta že bili tu, je dal jeziku prosto pot in preživel ostanek življenja v uživanju, občasno pa si je izmišljal duhovitosti na račun kolegov skladateljev.

Velikani v strahu pred smrtjo in soprogami

Namrgoden izgled Gustava Mahlerja in njegova obsesivna neuroza, sta se odražala tudi v njegovi glasbi. Če nič drugega, Mahler ni želel napisati devete simfonije zato, ker je menil, da je nevarna, glede na to, da so Beethoven, Bruckner in Schubert umrli takoj za tem, ko so se dotaknili famoznega števila devet. Tako je po končani osmi simfoniji, deveto imenoval "The Song of the Earth", število pa ji seveda ni pridal. Toda prekletstvo devete ga je vseeno doseglo, morda ravno zaradi paranoje, katero je izzivala v njegovem nestabilnem duhu. Namreč deseta simfonija, glede na to, da predhodnica ni imela števila, se lahko smatra za njegovo deveto. Kmalu po njej je umrl.

Določeno mero norosti je posedoval tudi Richard Strauss, čeprav je bila njegova norost za okolico popolnoma neškodljiva. Imel je namreč zadovoljujoče odnose z nacisti (verjetno samo zato, da je obdržal živo glavo, pa se mu to ne more zameriti), bil pa je tudi copata težke kategorije. Slavni avtor nemoralne "Salome" in nacistom priljubljene "Tako je govoril Zaratustra", je bil doma tipičen potlačeni moški primerek. Med ostalim je znano tudi to, da ga je soproga Pauline dresirala, da preden stopi v hišo, trikrat obriše čevlje - enkrat v vlažen, drugič v suh in tretjič v gumijast predpražnik. Toda Richard je ostal zvest in privržen, kakor se zdi, v dokaj dolgočasnem zakonu.

Čeprav grehi, za katere se obtožuje velike skladatelje niso tuji niti običajnim smrtnikom, ni niti malo nenavadno, da se je velikane zaradi tega bolj ostro obsojalo in posmehovalo.

Komentiraj ta članek na forumu. (0 objav)