Obstaja neka zgodba o princu iz Indije. Močno je bil zaljubljen v svojo ženo in si jo je želel vedno ob sebi. Nekega dne so sovražniki napadli njegov dvor, a princ ni hotel iti ven in se boriti. Ni želel stran od svoje princese. Princesa je to uvidela in ga prosila, naj samo za trenutek stopi ven iz sobe. Čez nekaj minut je princesina služkinja prinesla princu glavo njegove žene s sporočilom:"Naj te najina ljubezen ne uniči. Ti si princ in moraš rešiti državo pred sovražniki. Odpovedujem se svojemu življenju, da boš ti lahko spodobno opravljal svoje državniške dolžnosti." Ti ta kratka zgodba kaj pove? Kaj se lahko iz nje naučimo?

Veliko ljudi je zelo talentiranih. Naši talenti lahko spremenijo svet. Lahko pripomoremo k odpravi nepravic, vojn in naredimo življenje boljše za vse nas. Nekateri pa zapadejo v ljubezen. Ta ljubezen je vsevsebujoča. Prevzame niti in vajeti njihovega življenja. Ne vidijo ničesar drugega kot svojega dragega. Vse drugo postane nepomembno. Izgubimo se in se osredotočimo le še na tisto drugo osebo kot norci. To nas je, od znotraj navzven.

Za osebo, ki je tako fanatično zaljubljena, ni važno nič drugega, kot ta ljubezen. Vse ostalo je v ozadju. Taka ljubezen uničuje. Ljubezen, ki bi bila lahko zelo navdihujoča, postane uničevalka. To je ironija ljubezni.

Da bi se rešili samouničenja, se osredotočimo še na druge stvari, ki so v življenju pomembne. Ne dopustimo, da stvari, ki so nam bile prej zelo pri srcu, pozabimo in zanemarimo. Pogovorimo se s partnerjem in če je pravi, nam bo gotovo pomagal v naši stiski.

Zaljubi se. Vendar ne dopusti, da ljubezen uniči tevojo osebnost.

Komentiraj ta članek na forumu. (0 objav)