Otroci pogosto lažejo, ker mešajo resnico z izmišljenim ali v sanjah doživetimi stvarmi. Ta vrsta laži je zelo razširjena med otroki predšolske dobe, a to pravzaprav niso laži. Dobršen del otrokovih laži izhaja iz želje, ki je v osnovi dobrohotna. Tako npr. lažejo, da ohranijo kako skupno skrivnost, da zaščitijo tovariša, da pripravijo komu prijetno presenečenje...

Otrok včasih laže, da bi se pokazal v očeh drugega takega, kakršen ni, posebno, če se čuti manjvrednega od drugih.  Tako je otrok pripravljen lagati v primeru, če nima nečesa kar ima njegov prijatelj.
Dokazano je tudi, da lažejo otroci, ki so jih grobo kaznovali in da strah pred kaznijo, predvsem telesno, povzroči potrebo po laganju, da se vsaj malo zaščitijo. Če so posredi laži, ki so nastale kot posledica otrokove nesposobnosti razlikovati stvarnost od izmišljenega, nima kazen nobenega smisla. Otroku je potrebno razjasniti razliko med snom in resnico, med izmišljenim in stvarnostjo, povedati, da je laž sramotna.

Če otrok laže iz občutka manjvrednosti, mu moramo pomagati, da na drug način uveljavi svojo osebnost. V psihološkem pogledu je taka laž zelo škodljiva, ker pripomore k oblikovanju slabega značaja.
Starši morajo vedeti, da ima otrok tudi svoje skrivnosti. V najzgodnejšem otroštvu je otrok prisrčen in to prisrčnost moramo starši spoštovati, otrok se mora naučiti razločevati koristno skrivnost od nekoristne.

Za preprečevanje laži pri otrocih je zelo pomembno vedenje staršev. Govoriti moramo resnico in dati otroku vedeti, kako nedostojna je laž za človeka. Ne smemo mu dovoliti, da pride v položaj, ko mora lagati. Če je razbil kozarec, mu je treba to najprej oprostiti, da se nauči priznati, da ga je razbil in da mu ni potrebno lagati.

Komentiraj ta članek na forumu. (0 objav)