Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal;
srce je prazno, srečno ni,
nazaj si up in strah želi..

ZGUBLJENA VERA

Nebeško sijejo oči,
ko so sijale prejšnje dni.
Rudeče lica zorno še
cvetejo, ko so préd cvetle.

Se usta smejajo ko préd,
sladkost ni manjši 'z njih besed.

Otemnil ni ga časa beg,
nič manj ni bel prs tvojih sneg.

Život je tak, roké, nogé
so, kakršne so préd bilé.

Lepota, ljubeznivost vsa
je, kakršna je préd bila.

Al vérvat v tebe moč mi ni,
kakor sem vérval prejšnje dni.

Le svéta, čista glorija,
ki vera da jo, je prešla.

En sam pogled je vzel jo preč,
nazaj ne bo je níkdar več.

Ak bi živela vékomej,
kar si mi b'la, ne boš naprej.

Srce je moje bilo oltar,
préd bogstvo ti, zdaj - lepa stvar.

Dr.France Prešeren