Vsi kdaj pa kdaj dajemo nasvete, včasih nas za to prosijo, velikokrat ne. Nasveti so naš vsakdan, toda je to dobro ali ne?

Naravno je, da svetujemo svojemu otroku in upajmo, da ne pretiravamo v tem. Zanesljivo smo že vsi opazili navado starejših ljudi, ki tako radi govorijo vsem okoli sebe kaj in kako naj delajo, ko pa jih zaprosimo naj vendarle prenehajo, se branijo, da so starejši in s tem bolj izkušeni.

Kako se počutiš takrat? Ali ti je bilo prijetno ali si se počutil-a kot otrok, kateremu starejši neprestano solijo pamet?

Kot otrok se v takšnih situacijah nihče ni počutil prijetno, deloma zaradi otroškega, nestrpnega temperamenta. Toda, tudi kot odrasli ne vidimo radi, da nam na vsakem koraku delijo inštrukcije, kako in kaj na počnemo, želimo, da nas pustijo pri miru in da končno verjamejo ("oni" so lahko starši, sorodstvo, prijatelji, partnerji...), da smo sposobni sami urediti stvari tako, kot je treba. Čeprav sami ne vidimo radi, da nam vsevprek svetujejo, ni redkost, da sami počnemo isto. Nemalokrat ljudem presede naše neprestano "svetovanje" in povejo, da jim je zadosti. Vprašamo se: "kaj je zdaj to"? Saj smo samo...

Dajanje nasvetov lahko, čeprav zveni neobičajno, naredi precejšen kratek stik v komunikaciji in to z osebami, do katerih nam je največ. (jasno, ker bomo z njimi najpogosteje delili svoje"modrosti")

Zlato pravilo za nasvet je, da ga je potrebno dati samo takrat, ko to nekdo od nas želi. Celo tedaj nihče ne želi, direktne napotke kako naj kaj naredi, temveč  pričakuje predvsem sočutje in podporo. Zato je v takih primerih najboljše počakati, da sogovornik pove v čemu je težava in s tem, ko se bo izpovedal, bo sam prišel do rešitve, tebi pa bo hvaležen za podporo.

Komentiraj ta članek na forumu. (2 objav)