Nekateri ljudje se nikdar in nikomur ne potožijo, trpijo, so tiho in se poizkušajo sami spopasti s svojimi težavami.

Drugi bodo o vsaki svoji težavi na dolgo in široko razpredali in zdi se, da jim problemov nikoli ne zmanjka. (pri takih osebah te zanesljivo zaboli glava, ko jih poslušaš, koliko razno raznih težav imajo)

Obstajajo pa seveda vse mogoče različice ljudi, ki so nekje vmes. Postavlja se vprašanje ali ljudem govoriti o svojih težavah ali ne?

Nekateri menijo, da je povsem v redu, če svoje težave in skrbi podelijo z ljudmi, ki so jim blizu, ker jim nudijo nasvet in tolažbo, v kritičnih trenutkih. Ravno tako te osebe rade prisluhnejo drugim, ko jim je potrebna pomoč, jim svetujejo ali pa samo sočustvujejo z njimi, če je to njihovim sogovornikom potrebno.

Na drugi strani pa imamo osebe, ki jim je odbijajoča že misel, da bi nekomu govorili o svojih težavah. Nekateri med njimi ravno tako ne marajo, da jim kdo drug tarna o svojih težavah. Takšne osebe imajo za sabo najverjetneje slabo izkušnjo z osebami, ki govorijo samo o svojih skrbeh, zraven tega pa ne želijo niti slišati o težavah drugih.

So pa tudi ljudje, ki ne govorijo o svojih stvareh, zelo radi pa prisluhnejo drugim.
Najboljša in najbolj zdrava variante se zdi je, nekje v zlati sredini. V kolikor težave držiš v sebi, se lahko slej kot prej počutiš osamljeno in slabo. Niti najmanj ni dober občutek, da z nikomer- nikoli, ne moreš podeliti svojih težav. Ravno tako ni dobro pretiravati in stalno obremenjevati drugih s svojimi skrbmi. Ljudje raje delajo kaj drugega kot, da poslušajo jok in stok, zraven tega, pogovarjati se o tujih težavah ni prijetno.

Razume se, da morata biti poslušanje in tolažba vzajemna, absolutno najslabša možnost je, da nekdo stalno tarna, noče pa poslušati nikogar drugega.

Komentiraj ta članek na forumu. (2 objav)