Vsa zadovoljstva v seksu in ljubezni, se nahajajo v dejstvu, da pravila ne obstajajo. Vse kar moški in ženska počneta v postelji je normalno, dokler oba v tem uživata.

Toda, pogosto se sliši, da je nekaj normalno in nekaj nenormalno, kadar je govora o seksu. Kje se torej postavlja meja in kdo si lahko vzame pravico, da jo postavi? Če vzamemo v obzir, da je normalen odnos tisti iz katerega oba partnerja odhajata neobremenjena, zadovoljna in pripravljena za še več seksa, se zdi meja nepostavljiva.

Toda tisto, v čemer se najbolj razlikujemo, so potrebe in sposobnosti, da bomo seksualno zadovoljeni. Prepoznavanje lastnih potreb, kot partnerjevih, je zanesljiva pot do dobrega seksa.

V seksu ne obstaja beseda pretiravanje. Narava je za to sama poskrbela. Ko pride do meje zasičenja, postaja ženska prerazdražena, moški pa ne more ejakulirati.  Zakaj se moralisti raje ne pozabavajo z vprašanjem o pretiravanju v hrani in pijači? Zato, ker je seks primernejši za prepoved.

Seks je fizična aktivnost, ki niti najmanj ne utruja glede na vloženo energijo. Če se kdaj zares utrudiš pri seksu, je to utrujenost, ki se jo najlažje zdravi. Dovolj je samo nekaj ur odmora in več seksa naredi seks boljši.

Torej, ni potrebno postavljati vprašanja (ne)normalnosti ampak vprašanje: Zaradi česa je tej neki osebi potreben ravno tak pogled na seks? Normalno je vse tisto kar nikogar ne prizadane in tisto kar ne povezuje seks z anksioznostjo, to je normalen seksualni odnos, v katerem ne prihaja do omejevanja parnerja.

Vidiš, stvar je popolnoma preprosta, kadar je govora o seksualni aktivnosti. Pravilo je, da pravil ni, da ne počneta nič od tistega v čemer ne bi oba uživala in da namesto kakršnegakoli pretiravanja, raje odkrijeta  medsebojne seksualne potrebe. 

Kadar se te stvari postavijo v skladen odnos, ni nikakršnih dvomov več okoli tega, kaj je potrebno in kaj ne, v seksu.

Komentiraj ta članek na forumu. (8 objav)