In ravno zaradi tega smo psa spremenili v svojega najboljšega prijatelja. Zganja čredo in jo varuje, skrbno čuva našo lastnino, odkriva mamila, vleče sani, preganja zlikovce, lovcem prinaša divjad, vodi slepe, pomaga pri iskanju ranjenih in pogrešanih, tolaži osamljene... ali pa samo vnaša radost v tvoj vsakdan.

Kljub vsemu, toplo priporočam staršem, naj ne podležejo moledovanju in obljubam otrok, naj dobro razmislijo preden se odločijo za nakup tovrstne igrače, ki to ni.

Sama sem bila sprva navdušena, ko je mali nagajivček osvajal in spoznaval svoj novi dom. Toda, ko so prišli na vrsto sprehodi ob vseh mogočih in nemogočih urah, brisanje lužic in bruhanja po avtu, me je minila vsa prvotna vznesenost.

Otroci so že davno pozabili svoje obljube, kako meni niti migniti ne bo treba za psa in tako je vse breme za novega družinskega člana padlo name.

Leto dni sem kolebala ali naj obdržim psa in se vendar odločila, da ga oddam. Znankinim staršem. Sem sama sebe tolažila, da vem v čigave roke je prišel. Minili so trije dnevi brez moje obveznosti in te mi zagotovo niso manjkale. Je pa manjkal razposajen lajež, drobne nagajivosti in pozdrav malega nadobudneža vsakič, ko sem prišla domov.

Zato, lej ga šmenta, sem popustila navalu čustev, ki jih je v meni sprožil nagajivček in znanko prav milo poprosila naj mi vrne psa. Saj je naš, pa še plačala ga ni, sem opravičevala svoje neresno dejanje.

Veselje ob snidenju je bilo nepopisno, faza obojestranskega prilagajanja je že zdavnaj prešla in po štirih letih druženja z njim, lahko mirno rečem: Naš Beno! Četrti družinski član.