Ob naslednjem templju, od katerega so ostale le še ruševine, tavata dve deklici, ki vsakega mimo idočega turista poprosita za drobiž, s katerim bi lahko kupili kaj več, kot pa jim nudi le revna kmetija, s katere sta doma. Posvetno življenje onkraj svetišč je pač kruto in trdo. Iznajdljivi vaščani si marsikdaj pomagajo tudi s trgovanjem z nabranimi predmeti in kamnitimi odkruški s teh svetišč. Čeprav so templji ograjeni z visoko ograjo in varovani, si spodaj v vasi z uspešnim barantanjem lahko kupimo del izklesanega telesa ali kamnitega okrasja, ki so nekoč pripadali kakemu bogu ali še bolje – boginji. Lahko bi temu rekli kar - erozija templjev zaradi človeške stiske.

In te stiske je v Indiji polno, na vsakem koraku. Povsod so dlani, obrnjene navzgor in zraven prošnja po majhni, skromni pomoči. Ceste, ulice in svetišča so polna revnih, sestradanih ljudi, ki ne vedo, kako bi prišli do hrane, in prosjačenje je pogosto edina pot do nje. Prav sarkastično je tako izzvenela pripomba obiskovalca iz bogato razvitega dela Evrope, češ, torej v takšno skrajnost vodi na piedestal božanskosti postavljena svobodna ljubezen, ki jo opevajo indijski templji. Kakšno pomanjkanje zgodovinskega spomina! In komu lahko sedaj očitamo perverznost?

Sporočilo, ki nam ga dajejo templji iz Khajuraha, je predvsem v univerzalnosti ljubezni in njenem temeljnem pomenu za človeštvo: človeška ljubezen je povsod enaka, pa naj se kaže v stanju duha ali položaju telesa, je prvo, s čimer obdarimo človekov prihod na ta svet, je osnovno gibalo našega obstoja, in je zadnje, kar nam ostane ob našem odhodu. Je edino darilo, ki ga lahko podarimo, tudi če smo revni, in je edina pot, ki nas vodi do notranjega bogastva.

Duhovna ljubezen kot taka že, se bomo najbrž strinjali vsi. Kaj pa njena zunanja, fizična oblika? Odgovor lahko najdemo tu v teh templjih v Khajurahu ali pa si ga izluščimo iz povesti Cesarjeva nova oblačila.