Vloga moških je kljub temu dominantna, poosebljajo bogove in postavljeni so v središče dogajanja, kot izvor življenjske energije in gibalo razvoja. Indija ni nikoli nehala častiti Šivov lingam. Še dandanašnji romajo popotni romarji k svetim krajem, kjer se je prikazoval. Najbolj sloveči kraj – že po svojem vnanjem videzu – je amarnatska jama v himalajskem pogorju. Šivov lingam tam je tri metre visok leden stalagmit in častivci ga krasijo z nageljni. Vendar pa romarji, zamaknjeni ob pogledu na božanski falus, ne vzklikajo bogu ampak boginji, ki ga je sprejemala: »Parvati! Parvati!«

Tako je tudi tukaj v templjih Khajuraha, kjer najdemo boga Krišno, ki po Šivi zadovoljuje svojih tisoč ljubic, imenovanih Gopi. In ohranitev Šivovega čaščenja v družbeni morali v Indijski zgodovini je živa tudi še danes. Recimo v kolektivni ljubezni Murijev, preden stopijo v zakon. To indijsko ljudstvo po svoje najde rešitev iz nevarnosti »spolnih tabujev«, v neki vrsti »vzgoje«, ki jo dobivajo mladi ljudje že v zgodnji mladosti. Ta vzgoja je navajenost na skupne spalnice, imenovane ghotoul. Dečki in deklice uživajo popolno prostost, njihovi spolni radovednosti niso postavljene meje. Strogemu družbenemu redu znotraj ghotoula se pridružuje spolna in splošna vzgoja vsakega posameznega človeka. Posledica takšnega načina življenja je, da pleme Muria ne pozna besede »ljubezen« pa tudi ne besede »poželenje«. Pozitivne strani takega življenja so številne: zakonske zveze so zelo trdne in zvestoba je zelo čislana ter nadzorovana z obredno strogostjo. Ljubosumja ne poznajo, zvestoba je naraven refleks. Pri njih kajpada vlada še zakon plemena.