Sicer je Khajuraho bolj podoben razpotegnjeni vasici kot pa majhnemu mestecu, čeravno ima svojo pošto, avtobusno in policijsko postajo ter nekaj hotelov in restavracij: povezuje jo glavna ulica s prozaičnim nazivom »Main Road«, ki se na eni strani izteka v lokalno tržnico na drugi strani pa jo prečka »By Pass Road« , ki vodi proti vzhodu, kjer se nahaja Vzhodna skupina templjev. Templji so namreč razdeljeni v tri skupine in se nahajajo na južni strani vasi ter na njenem vzhodnem in zahodnem delu. Od prvotnega števila 85 templjev se jih je do danes ohranilo le še 22, na nekatere pa spominjajo zgolj ruševine. Od daleč templji spominjajo na ogromne kamnite storže, ki jih je nekdo pokončno zapičil v zemljo, kajti zaradi njihove izrezljane površine portalov skorajda ni moč opaziti. Šele, ko se jim približamo, se nam odpre vsa veličina kamnoseških mojstrov preteklih stoletij, ki so svoje mojstrstvo začeli zapisovati v kamen že okoli leta 900 našega štetja. Pod vladavino različnih dinastij in kraljev, ki so se zvrstili na oblasti v naslednjih dveh stoletjih, je število templjev postopoma rastlo, širil pa se je tudi krog božanstev, katerim so bili posvečeni.

Dva najveličatnejša templja sta posvečena bogu ljubezni Kamdeu in njegovemu sovražniku Višnuju in merita v dolžino 30, v širino pa 14 metrov, vsi ostali pa manjšim bogovom in boginjam. Sleherni tempelj pa izžareva eno samo misel, ki Indijce spremlja v vsakodnevni molitvi: Satyam, Shivam, Sundarum – Resnica, Bog, Lepota. To so trije aspekti večnosti, ki so zajeti v eni entiteti – Trimurti (troedinost – kako znano zveni ta izraz!).

Do danes še nihče ni uspel ustrezno odgovoriti na vprašanje, ki se kar samo zastavlja ob pogledu na izklesane kamnite človeške postave, razgaljenih teles, polne poželenja in strastnih objemov: Zakaj pravzaprav sodijo na pročelja teh templjev? Nekateri razlagajo s tezo, da je bila v času gradnje templjev v modi svobodna ljubezen in da so reliefi le odraz življenja tistega časa. Malo verjetno za druge, ki poznajo fevdalno ureditev stare Indije. Verska razlaga poudarja božjo podobo sveta, kjer je vsega na pretek in v izobilju, tudi ljubezni, vendar šele tedaj, ko si zaslužimo, da nas bogovi sprejmejo medse. Resnica bo morda nekje vmes – in če parafraziramo zgoraj omenjeni molitveni izrek v ugotovitev: »resnična lepota je božanska« in kot taka vredna brezmejne ljubezni, potem nam bo verjetno lažje razumeti okamenele podobe davnih naslad.