In kdo se počuti bolj ogroženega - mi kot starši, ali on, ki je še vedno naš otrok. Toda sedaj je vendar že najstnik.  In kako sedaj čim lepše, brez hudih stresov skupaj naprej?

Ne smemo dopustiti, da se nam zamegli resnica med tistim kar je prav in tistim, kar je narobe. In tega se moramo naučiti doma, ker v šolskih programih verjetno ni posebej poudarjeno. Tudi starši se moramo vedno znova učiti. In zavedajmo se, da se učimo tudi od svojih otrok.

Najstnike moramo voditi in ne samo nadzorovati. Moramo mu postaviti meje in ponuditi razumne izbire, pa tudi kdaj odločno reči  NE. Moramo  pa mu tudi dovoliti napake, če le ni ogroženo njihovo zdravje ali varnost ob kritičnih situacijah - popuščanje v šoli, slaba družba, možnost izpostave drogam........ Saj ga imamo vendar tako zelo radi. In ljubezen vedno postavi stvari na pravo mesto.

Najstnik ni več  majhen otrok in zdaj si ustvarja svoj svet, ima že svoje načrte  in prijatelje, s katerimi si izmenjuje izkušnje in skrivnosti.

Ne bodimo policaji, ne vohunimo za njim, ne pridigajmo in zaslišujmo. Saj nas bo sam prosil za trenutek pozornosti in pomoč, ko jo bo potreboval. Ker ve, da nas skrbi zanj in ker ve, da bomo stvari skupaj bolje rešili.

Ne bodimo pa toliko prezaposleni, da bi spregledali klice na pomoč najstnika, ki je v stiski.

In potrudimo se, da mu bomo dober vzor.