Vera

O veri je povedanega in napisanega že zelo veliko in pomeni mnogo stvari.

Lahko verujemo v nekaj, kar še nismo videli, pa vendar lahko preverimo (n.pr.: Eiflov stolp v Parizu). Lahko pa verjamemo, da nam je recimo žena zvesta, ker je nismo videli s kom drugim, v resnici pa nam je nezvesta, pa čeprav samo v mislih.

Imamo mnogo v er, ki častijo boga. Vsi ti verniki verjamejo in oznanjajo, da se moramo imeti radi, pa vendar tudi oni ubijajo – telesno in duševno.Poznamo pa tudi take, ki ne verujejo v boga, pa vendarle storijo veliko dobrega.Nekateri se v imenu boga pripravljajo na vojne in trdijo da zato, ker želijo mir.

Bistvo vere je v tem, kaj želimo videti.Kristijani bodo videli device, angele in Kristusa, hindujci bodo videli mnogo drugih, podobnih božanstev. Isto je z muslimani, budisti, židi ali komunisti.Še najhuje pa je z jasnovidci in vedeževalci, ki so vedno bolj popularni.

To kar je pomembno, ni v kaj verujemo, ampak zakaj sploh verujemo. Kaj je osnova vere? Ali je to strah od neznanega ali pomanjkanje sigurnosti – varnosti v tem, tako hitro spreminjajočem svetu? Ali je to nesigurnost v naših odnosih? Če ne bi bilo nobenega strahu, ali bi potrebovali toliko vere?
Vera je kot vsak drugi »ideal« beg od »tega kar je tu«.
In ne more se reči: »Ni boga« ali : »Vem, da bog je«.
Eno in drugo je bogokletno.

Da bi se razumelo »to kar je«, se mora človek osvoboditi strahu, tako od znanega, kot od neznanega  in znati razlikovati kaj je resnično in kaj je neresnično.
Resnice pa ne moremo meriti z besedami. Tudi ljubezni ne. Ljubezen ni beseda, niti vera, niti bilo kaj, kar bi lahko zgrabili in rekli »To je moje«.
Če ne bomo ljubezni in lepote ter miru  prepoznali v sebi, bo vse kar  imenujemo BOG – samo odmev.