Ura na zvoniku je odbila dve. MIrno sedim in si prižigam cigaret za cigaretom. Razmišljam o vsem, kar se mi je pripretilo, odkar sem se prvič zaljubila. Žalost in veselje me oblivata ob mešanih spominih. Čeprav bi najraje zajokala, mi ponos tega ne dopušča. Ne dopušča mi, da padem ob trda tla, ki so polna prahu in nesnage. A srce trpi, ker ne ve več kako je biti ljubljen.

 Dovolj imam samote, ki me oblega. Dovolj imam tega, da nimam nikogar, ki bi mi rekel kako me ima rad in me nežno poljubil ter me privil k sebi. Zadnje čase ne spim, ker mi je težko oditi v hladno posteljo, kjer ni  topline. Ni ljubezni . . . Poslušam nebo, ki joče namesto mene. Poslušam kako se jezi, namesto mene. Poslušam vse te težke kaplje, ki pritiskajo ob okno in hrepenijo k toploti. Kot jaz. Pravijo, da je živimo zato da ljubimo in smo ljubljeni. Pa je temu tako? V svojem življenju dosegam cilje na vseh področjih, ki si jih zastavim, a le pri ljubezni mi vedno spodrsne. Priznam, da sem tisto pravo ljubezen občutila le enkrat. Kajti samo enkrat v svojem življenju sem nekoga resnično ljubila in ob tem bila tudi ljubljena. Vse ostale zveze so bile polomija. Dala sem jim srce, a oni so se z njim igrali. Ga večkrat prevarali, se verbalno nad njim izživljali in ga pohodili, dokler ni skoraj prenehal biti. Po več kot letu dni, sem se komaj pobrala iz tal in ga prebolela. Prebolela njega, ki je pravil da sem vse najslabše. Njega, ki sem ga ljubila tako kot še nobenega do sedaj. Zanj sem bila kraljica, le kadar je rabil nekoga, ki bi ga streznil. Verjela sem mu, ko je dejal, da nima nobene druge in se mu hkrati opravičevala, ker sem sploh v to posumila. A žalostno je to dejstvo, da sedaj po letu dni vem za vsaj 4 punce, s katerimi je bil , v času najine zveze. Vprašanje je koliko jih je še, za katere jaz ne vem.  Ampak pustimo njega, kajti sedaj mu počasi odpuščam dejanja, ki mi jih je storil. Sedaj je tu Nekdo, ki mi je zelo všeč. Velikokrat mislim nanj in na to, da bi bil pravšnji zame. Ni noben lepotec. Na njemu me niso očarale oči, nos ali rit. Na njemu so tiste stvari, ki jih jaz rabim. V sebi ima tisto kar jaz že dolgo iščem: pogovore, iskrenost, smisel za humor, ... A ni prebolel bivše. In tako sem ostala zopet sama ...

Še sama ne vem zakaj točno sem šla pisati ta blog. Mogoče zaradi tega, da dobim kakšen pozitiven komentar, ki bi me dvignil. Mogoče, ker sem enostavno morala dati vse ven iz sebe. Mogoče zato, ker si želim le malo pozornosti, malo nežnosti. Odprla sem vam svoje srce v le nekaj besedah, zato vas prosim eno samcato stvar: Ne uničujte ga, ker že sedaj slabo slišim njegov utrip . . .