Meni je bilo ob branju tega maila iskreno hudo. Pobrskala sem po netu, kaj pravzaprav nam fant sporoča in za kakšen projekt gre. In bila presenečena, ko sem odkrila spletno stran, za katero sem prepričana, mnogi nismo vedeli.

Prosim vse obiskovalke naše spletne strani, da si jo ogledate in če imate kakršenkoli  popadek darovanja menim, da je to pravi naslov. In...iskrena hvala, mogoče se vam bo vaš prispevek nekoč še kako obrestoval...Na to temo pričakujem prispevke naših politikov, ki sem jih pozvala, naj prispevajo svoja velecenjena mnenja o pereči zadevi. Nemudoma jih bomo, ko prispejo in če, tudi objavili. Pohvalila bi hiter odziv gospoda Darka Kranjca, predsednika Stranke Mladih, ki mi je praktično takoj odgovoril in sporočil, da bodo v stranki zadevo predebatirali in na vsak način pomagali.

"Program Projektnega učenja za mlade se je znašel v hudi finančni zagati...Prosimo, za majhno donacijo. Če se lahko odrečete 10 tim evrom in jih nakažete na naš tekoči račun  odprt pri NLB d.d. Ljubljana 02010-0050701187, lahko rešite mladostnika ulice...Sicer pa lahko največ o samem programu izveste iz prve roke....(zgodba Pumovca)", mentorica Maruša Majhen, ki je na razpolago za vsa vaša vprašanja v zvezi s projektom tudi na GSM-u 041-740-251. Vse članice, ki boste prispevale donacijo naprošam, da tudi v uredništvo Kofetka to sporočite, da vas bomo sproti obveščali, koliko denarja smo že zbrali in predvsem o temu, kako in koliko se nas dotaknejo težave, za katere nikoli ne vemo, če bodo obšle nas.

Zgodba Pumovca

Ni mi popolnoma jasno, kako naj na kratko predstavim mlado, življensko zgodbo fanta, starega dobrih dvajset let, ki se mu na trenutke zdi, da je že dolgo, dolgo na svetu in če mi bo to uspelo. Najbrž, se mi to zdi zato, ker so bila vmes obdobja v katerih nisem hodil v šolo, pa tudi niti enega dneva delovne dobe nimam, kar pomeni, da je praznina v tem času dodobra zaznamovala to obdobje mojega življenja.
Veliko sem premišljeval, na katerem križišču in kdaj, sem si izbral napačen kažipot, ki me je popeljal v nasprotno smer od  začrtane. Dejstvo pa je, da sem se kot nezrel najstnik znašel v godlji, iz katere nisem našel poti ven, zalegla ni niti pomoč mame in starih staršev. Nekaj časa sem se precej potikal v svojevrstni družbi, ki pa mi ni dala ničesar, razen samoobtoževanja in občutka krivde. Vedel sem, da v pisano druščino upornikov na ulici ne sodim, podzavestno sem jih pomiloval, obenem pa tudi sam sebe, ker sem si dajal nikoli izpolnjene obljube češ, jutri bom začel znova in našel pravo pot zase, ker sem vedel, da dejansko obstaja. Obljubljeni "jutri" pa se je vedno prevesil v še en jutri, kajti neprimerno lažje je bilo obstati v situaciji, ki me ni zadovoljevala, kot pa kaj spremeniti, ker spremembe zahtevajo moč in vztrajnost, ti dve odliki pa jaz nisem imel.
Čas od izstopa iz šole se je podaljševal, dnevi so se, kar tako mimogrede spremenili v mesece in leta, kar naenkrat nisem več bil mlajši mladoletnik, kot so me imenovali čas nazaj na sodišču, s katerim sem se zaradi neumnosti tudi imel priložnost seznaniti. Vzdušje doma in odnosi z bližnjimi so bili seveda primerni mojemu življenskemu slogu. Nihče ni razumel, da mi ni niti do šole, niti do dela, celo željo do pohajanja in družbe sem popolnoma izgubil. Nezadovoljstvo, ki sem ga globoko v sebi čutil, mi je krojilo dan in razmišljanje. Želel sem si, da se nakaj zgodi, nekaj kar bo moje vegetiranje pognalo iz status quo. Sam tega nisem znal poiskati, želja pa je bila premalo, moja mama na robu obupa, ki sem ga v vsakodnevnem življenju še kako občutil.
Nekega dne, pa pride mama z idejo, da je po TV-ju slišala za neko organizacijo, ki mladim, kot sem jaz pomaga, bodisi pri dokončanju šole, bodisi pri iskanju zaposlitve. Prvi hip sem si, kot že tolikokrat želel zadevo "prestaviti" na jutri, vendar je vztrajala, da PUM (projektno učenje mladih) na Lepodvorski ulici v Ljubljani vsaj obiščeva. In sva šla. Ker sem po značaju človek, ki se na zunaj zelo dobro obvlada in prilagodi situaciji, je bil prvi stik z mentorji in učenci dokaj dober, v notranjosti pa me je razjedal dvom ali zares sodim sem. Toda vedel sem, da je moj čas za kakršnekoli dvome že zdavnaj potekel in naslednji dan sem pomisleke pustil doma in se oprijel zadnje ponujene roke, ki mi je še preostala. In roko na srce, boljša je, kot sem sprva mislil.
Na PUM-u si lahko, kar v resnici si. Nihče od tebe ne pričakuje, da boš "priden" (vedno sem se spraševal, kaj to v resnici pomeni...). Pum ima določen red, ki pa si ga vedno lahko prikrojiš po svoje in počneš tisto, kar te v resnici veseli. Projektov je mnogo, od četrtkovih priložnosti za kuhanje, do obiskov muzejev, drsanja, snemanja filma in še in še. Priložnost pristopiti k učenju na drugačen način je vpodbudna in pomoč mentoric in zunanjih sodelavcev PUM-a še kako dobrodošla. Smešen je, na novo pridobljen občutek, da danes ne bomo pili kave, ker jo je zmanjkalo in da je malce mrzlo, ker je treba štediti s kurjavo, kajti tega občutka doma nisem poznal, ker vedno vse JE.  Zastavil sem si rok v katerem bom poskušal končati zastavljene cilje in s tem srednješolsko izobraževanje. Skrbi me le, ker PUM-u, kjer je trenutno našlo zatočišče približno trideset učencev samo v Ljubljani, grozi nenehno zaprtje. Namreč, denarja za ta projekt primanjkuje, pretežno ga financira evropska skupnost in nekaj sponzorjev, kar pa je seveda premalo, da bi pokrili vse stroške povezane s tem projektom. Razmišljam o temu, kakšna škoda se bo storila mladim ljudem z ulice, ki jih je v današnjem času čedalje več, ker ne bodo imeli ponujene možnosti, ki sem jo dobil jaz. Prepričan sem, da je vsaka življenska pot mladega človeka vredna priložnosti in če mu pri tem lahko pomaga PUM ali katerakoli druga podobna organizacija (ki jih v Sloveniji ni) je žalostno, da jo zaradi pomanjkanja sredstev zaprejo. Sprašujem se ali nas je zares premalo (mnogi starši in najstniki za nas niti ne vedo), da bo projekt živel in se razvijal dalje? Koliko mladih ljudi se je v današnji naglici znašlo na ulici in jim je PUM že pomagal, da se najdejo in posledično niso v breme družbi? Jaz odgovor poznam. Kot pravi dr. William Glasser v svoji knjigi "Kako vzpostaviti učinkovit nadzor nad svojim življenjem" je izbira vedenja vedno naša lastna odločitev. Petnajstletniku včasih zadošča le, da gremo z njim v knjižnico in skupaj z njim poiščemo prave knjige in s tem odgovore. In to počne PUM. Pomagajte mu!


www.tin-ljubljana.si
TIN Ljubljana, Zavod za svetovanje in izobraževanje
Lepodvorska 23 a
1000 Ljubljana

tel. 01/234 83 50
fax.01/234 83 57

GSM 041-740-251, mentorica Maruša Majhen

Komentiraj ta članek na forumu. (3 objav)