Lepota ženske - Kofetek.com - Med dvema ognjema

Blog

Med dvema ognjema

napisal-a Renata

Po 25 letih nerazumevanja, problemov in depresij sem se marca 2005 odločila in vložila zahtevek za ločitev. Po 9 mesecih sem končno držala v rokah odločbo o ločitvi, odločbo o skrbništvu za mladoletno hčer, odločbo o preživnini, o premoženjski delitvi, pa tudi ogromen račun od odvetnice.

Brez tedaj še prijatelja, sedaj partnerja, ne bi zdržala.

Sedaj živim v skupnem gospodinjstvu _ izvenzakonska skupnost_ z mojim novim partnerjem. Z nama živi tudi moja mladoletna, sedaj že skoraj 17letna hči, ki se je sama odločila za to. S partnerjem se dobro razumeva, rada se imava, tudi materialno nam nič ne manjka. Lahko bi bili čisto srečni če ne bi….

Tukaj pa leži jedro problema. Moja hči namreč ne prenese mojega partnerja. Pravzaprav ga smrtno sovraži (njene besede, po naključju prebrane iz njenega dnevnika). Ignorira ga, do njega se obnaša nesramno in odklonilno. Vse njegove poskuse, da bi vzpostavil kolikor toliko normalen odnos, že v osnovi zavrača. Godrnja, obrača oči, noče komunicirati z njim, ga ignorira … skratka obnaša se, kot da je nekakšen pritepenec, nebodigatreba in vsiljivec.

On je zaradi tega seveda prizadet. Še posebej pa ga moti, mene pa seveda tudi, ker je neprijazna in nesramna tudi do mene. Obnaša se vzvišeno, jezika, loputa z vrati, če ji kaj naročim, to le s težavo ali pa sploh ne stori, moje naročilo presliši, ali pa obrača oči in godrnja. Obnaša se, kot da je najina dolžnost ji nuditi čisto vse, kar si izmisli, ona pa nima nobene dolžnosti in ji doma ni treba narediti ničesar. Lena je in niti svoje sobe ne pospravlja, kaj šele da bi doma postorila kaj drugega.

Tudi šolo komaj izdeluje, čeprav ni neumna (lani je imela 4 popravne, ki jih je nato sicer naredila), »šprica« pouk in se v šoli obnaša neprimerno.

Njeno obnašanje postaja že resen problem. Vzdušje doma je napeto, nesproščeno in neprijetno. S partnerjem poskušava vse mogoče taktike. Pogovor, razlage, prošnje, poskušam jo razumeti in jo podpirati, pa vse moje poskuse zavrača. Če jo vprašam, kaj pravzaprav je vzrok tega sovraštva, ne najde pravega odgovora, razen da je, kot ona pravi »idiot«, da »pametuje«, da je zoprn. Vendar pa istočasno mirno sprejema vse kar ji kupiva in nudiva (obleka, obutev, denar za »žurke«, dopuste, …).

Počasi mi je tega dovolj. Postajam obupana in to se že odraža v odnosu do nje.

Ne vem, mogoče sem nestrpna in ji moram dati več časa, da se navadi, morda pričakujem preveč, sem prezahtevna. Ali sem ji res uničila življenje, ko sem se ločila, (kar mi je tudi že očitala) naj bi še naprej životarila kot prej?

Rada jo imam, moj otrok je, rada pa imam tudi partnerja in nočem ga izgubiti, z njim želim preživeti prihodnost, in nočem se mu odpovedati.

Ali mi lahko svetujete, kako naj ravnam in kaj naj še poskusim, da bi se zadeve uredila? Ali je sploh realno pričakovati, da se bodo kdaj uredila?

Renata

Dodaj med priljubljene (0) |

Navedi ta članek na tvoji strani | Ogledi: 4874

Komentarji (3)

1 draga rita!
Napisal-a misa_blacky, dne 20-09-2007 19:21
naj te najprej potolažim, z ločitvijo ji nisi uničila življenja čeprav sedaj trdi da si ji ga. čez čas bo spoznala da je bilo to najboljše kar si lahko naredila za njeno in tvoje dobro.
če bi ostala v zakonu bi sčasoma ti in ona bolj trpele kot se ji zdi da trpi ob ločitvi.
sem otrok ločenih staršev (ločila sta se pri mojem 3 letu starosti,očeta pa nisem videla od 6 do 14leta)
na začetku ko sm se začela zavedati teh stvari sem tudi sama včasih obtoževala starše za ločitev a na koncu sm ugotovila da česa boljšega nista mogla narediti za mene kot to da sta odšla vsak po svoje in mi prihranila vse prepire ki bi jih drugače lahko poslušala če bi ostala skupaj.
tistih deset let ko nisem poznala oz videvala očeta mi manjka in zame je bil največji šok spoznanje da se je po tolikem času oče spet vrnil v moje življenje in da ga moja mati še vedno neizmerno ljubi čeprav je govorila da ga nikoli nebi vzela nazaj.
prvo srečanje je bilo zame zelo mučno in podobno kot se tvoja hči sedaj obnaša do tvojega novega parterja.
jaz sem dobri dve leti zavračala očeta,ga ignorerala in počela vse kar si lahko zamisliš da bi spet odšel,a mami nikakor nisem mogla odvzet nečesa kar jo osrečuje.
tudi pri meni pogovori in podobno niso pomagali vse je na koncu ostalo tako kot prej ali še slabše.
a vseeno me je danes kar sram da sem bila takšna do očeta ki nenazadnje ni bil sam kriv da so se stvari odvile tako kot so se in da se nisva toliko časa videla.
svetujem ti da daj svoji hčerki čas in je ne sili v to da bo vzljubila situacijo v kateri je. vsakemu otroku ne glede na starost je težko ob ločitvi staršev ampak čez čas se vsi zavejo da je bolje to kod pa vsak dan poslušati dretje,kreganje in v nekaterih primerih tudi nasilje.
LP Blacky

2 Napisal-a r1ta, dne 21-09-2007 20:15
Hvala za ohrabrujoče besede, draga Blacky.
Vem, da nisem edina, ki to doživlja, ampak to ni nobena tolažba , ko se počutim kot med dvema ognjema.
.........
"čez čas se vsi zavejo da je bolje to kod pa vsak dan poslušati dretje,kreganje in v nekaterih primerih tudi nasilje"
Iz tvojih ust v božja ušesa, kot so včasih rekli. Upam da bom čez čas lahko to potrdila tudi jaz.
LP r1ta

3 Napisal-a Larasi, dne 18-11-2007 00:47
R1ta, po mojem te ima hči v šahu. S tem, ko je nesramna do partnerja, ve da se ji bo skušal prikupiti s tem, da ji bosta kaj kupila. Težko je karkoli svetovat. Mislim pa, da je dovolj stara, da bi ti lahko privoščila srečo, saj jo nenazadnje privoščiš tudi ti njej. Je ljubosumna. Vsekakor, pa še puberteta jo daje.Povej ji, da se strinjaš, da ji on ne bo nikoli oče, vendar je nekdo, ki te ima rad in ravno tako njo, da pa mu ne pusti, da bi ji to pokazal. Darila odpadejo. Pojdite na izlete. Pa vzemte še kakšno njeno kolegico, če ji je zoprno. Peljite jo na kakšen koncert, nekaj takega, da bo občutila srečo.
Tako težko je kaj svetovat, ampak upam, da sem vsaj malo pomagala.
Veliko sreče.