Po 25 letih nerazumevanja, problemov in  depresij  sem se marca 2005 odločila in vložila zahtevek za ločitev. Po 9 mesecih sem končno držala v rokah odločbo o ločitvi, odločbo o skrbništvu za mladoletno hčer, odločbo o preživnini, o premoženjski delitvi, pa tudi ogromen račun od odvetnice.

Brez tedaj še  prijatelja, sedaj partnerja, ne bi zdržala.

Sedaj živim v skupnem gospodinjstvu _ izvenzakonska skupnost_ z mojim novim partnerjem. Z nama živi tudi moja mladoletna, sedaj že skoraj 17letna hči, ki se je sama odločila za to. S partnerjem  se dobro razumeva, rada se imava, tudi materialno nam nič ne manjka. Lahko bi bili čisto srečni če ne bi….

Tukaj pa leži jedro problema. Moja hči namreč ne prenese mojega partnerja.  Pravzaprav ga smrtno sovraži (njene besede, po naključju prebrane iz njenega dnevnika). Ignorira ga, do njega se obnaša nesramno in odklonilno. Vse njegove poskuse, da bi vzpostavil kolikor toliko normalen odnos, že v osnovi zavrača. Godrnja, obrača oči, noče komunicirati z njim, ga ignorira … skratka obnaša se, kot da je nekakšen pritepenec, nebodigatreba in vsiljivec.

 On je zaradi tega seveda prizadet. Še posebej pa ga moti, mene pa seveda tudi, ker je neprijazna in nesramna tudi do mene. Obnaša se vzvišeno, jezika, loputa z vrati, če ji kaj naročim, to le s težavo ali pa sploh ne stori, moje naročilo presliši, ali pa obrača oči in godrnja. Obnaša se, kot da je najina dolžnost ji nuditi čisto vse, kar si izmisli, ona pa nima nobene dolžnosti in ji doma ni treba narediti ničesar. Lena je in niti svoje sobe ne pospravlja, kaj šele da bi doma postorila kaj drugega.

Tudi šolo komaj izdeluje, čeprav ni  neumna (lani je imela 4 popravne, ki jih je nato sicer naredila), »šprica« pouk in se  v šoli obnaša neprimerno.

Njeno  obnašanje postaja že resen problem. Vzdušje doma je napeto, nesproščeno in neprijetno. S partnerjem poskušava vse mogoče taktike. Pogovor, razlage, prošnje, poskušam jo razumeti in jo podpirati, pa vse moje poskuse zavrača. Če jo vprašam, kaj pravzaprav je vzrok tega sovraštva, ne najde pravega odgovora, razen da je, kot ona pravi »idiot«, da »pametuje«, da je zoprn. Vendar pa istočasno mirno sprejema vse kar ji kupiva in nudiva (obleka, obutev,  denar za »žurke«, dopuste, …).

Počasi mi je tega dovolj. Postajam obupana in to se že odraža v odnosu do nje.

Ne vem, mogoče sem nestrpna in ji moram dati več časa, da se navadi, morda pričakujem preveč, sem prezahtevna. Ali sem ji res uničila življenje, ko sem se ločila, (kar mi je tudi že očitala) naj bi še naprej životarila kot prej?

Rada jo imam, moj otrok je, rada pa imam tudi partnerja in nočem ga izgubiti, z njim želim preživeti prihodnost, in nočem se mu odpovedati.

Ali mi lahko svetujete, kako naj ravnam in kaj naj še poskusim, da bi se zadeve uredila? Ali je sploh realno pričakovati, da se bodo kdaj uredila?

Renata

Komentarji (3)

Komentirajo lahko samo člani-ce.
Prijavi se ali se včlani.

Powered by AkoComment Tweaked Special Edition v.1.4.6
AkoComment © Copyright 2004 by Arthur Konze - www.mamboportal.com
All right reserved