To poletje sem, kot že mnogo poletij preživel v stari Ljubljani. Razen dopusta seveda.

Ob večerih se moje stanovanje dodobra ogreje zaradi direktnega popoldanskega sonca, zato se veselo odpravim v staro Ljubljano, ki me neznansko privlači.

Ne, ne grem v bifeje, kjer mi ponujajo jane plastičarje in južnjake z jodlarskimi imeni iz zvočnikov, pribitih na drevo. Sem pač čuden. Najbolj srečen sem, ko se mi pri tem čudaškem dejanju pridruži moja draga, s katero veselo komentirava dogajanje okoli naju.

Naredim dva kroga po ljubljanskem kvazi korzu, grem po zeleno coca colo in se vsedem na most. Ob večerih na mostu prijetno pihlja, občasno se pojavi kakšen nadebuden mladec s kitaro v rokah, kakšen prav kul bend, ali celo razstava. Čuden a zelo prijazen gospod prodaja rabljene knjige. Vedno pozdravi z "Dober večer", čeprav mu vedno odgovorim "Kako je stari, a gre?" Malo dlje se ob pozni uri pojavi prodajalec zelenjave s svojo mamo Mihelo. Mihela že leta prodaja zelenjavo na trgu, ob večerih pa šopke, borovničke in lisičke zaljubljencem po bifejih. Ljubljančanke jo gotovo poznate.

"Kaj je, boš kej vzeu" me vsakič znova ogovori Mihela, čeprav še nikoli nisem vzel nič. "A dej Mihela, sej veš de še nikol nisem" se ji nasmehnem in sva opravila.

Je pa zanimivo opazovati ljudi, ki se ustavljajo ob knjigarju in ogledujejo knjige, ga povprašujejo po vseh mogočih in nemogočih knjigah. Turisti bi čtivo v njihovem jeziku. Zakaj že? Jim je dolgčas v Ljubljani? Kako jim ne bi bilo. Če niso čudaki kot jaz, jim kroženje od Tromostovja do Šuštarskega mostu slej kot prej presede. Kako veseli in zadovoljni so, če lahko petnajst minut poslušajo "umetnika s kitaro" pa naj bo njegovo igranje na še tako nezavidljivi ravni. Se pač vsaj nekaj dogaja. Hvaležno mu vržejo evro ali dva v klobuk in se sprašujejo kam zdaj.

Pred dnevi je umetnik postavil (sicer ne prvič) razstavo 1007 zverinic na šuštarskem mostu. Mali kipci nevsakdanjih a prijaznih zverinic so popestrili moj most, mu dali novo perspektivo za en dan. Obiskovalci so se navdušeno ustavljali, ogledovali in kupovali zverinice. Ha, verjetno že nakupujejo darila za božič.

Ob pogovoru z umetnikom sem žalostno ugotovil, da je moral plačati, da je popestril Ljubljano za en dan. Ne, ni se pritoževal, celo zadovoljen je bil, da je plačal tako malo. Vesel je bil, da bo s prodajo lahko nekaj malega zaslužil, da bo lahko obnovil svojo zbirko zverinic.

So pač taki časi, da je požrešnost mestnih oblasti na prvem mestu. Imamo pač biznismena, ki se nam je prijazno smejal z ekranov v času volitev, za župana. In ne moreš verjeti, ta nasmejani gospod je celo prišel mimo. Tako, kot se je včasih sprehajal po svoji firmi, se zdaj sprehaja po svojem mestu.

Glej, glej, prihaja naš nasmejani župan. In včasih prijazni gospod se je obrnil name z zelo neprijaznim izrazom na obrazu: "Je ta kombi vaš?"

"Prosim?", sem začudeno pogledal. Ne, kombi ni bil moj, začuden sem bil nad neprijaznostjo gospoda. Ko je ugotovil, čigav je kombi, parkiran ob mostu, je zagrozil, da ga bo dal odstraniti. Ne, tudi to me ni motilo. Kombi res ne spada v peš cono. Me je pa izredno zmotil način, s katerim je napadal omenjeni, včasih nasmejani gospod. "Če ga ne odstraniš takoj, ga bom dal jaz odpelat, nje".  Mogoče pa je imel slab dan in dolgo sejo na mestnem..., karkoli že je. Dragi bivši, oziroma samo za široko javnost nasmejani gospod, tudi kadar ni kamer, vas ljubljančani opazujemo in si ustvarjamo mnjenje o vas. Lepa beseda lepo mesto najde.

No ja, sem malce zabredel. Če vas pot zanese v Ljubljano, si kupite knjigo na mostu in borovničke pri Miheli za večerjo, če pa bo slučajno tudi nadebudni umetnik na mostu, mu podarite vsaj kakšen cent saj so to edini ljudje, ki skrbijo za popestritev Ljubljane...

Bodi prva-i komentator-ka

Komentirajo lahko samo člani-ce.
Prijavi se ali se včlani.

Powered by AkoComment Tweaked Special Edition v.1.4.6
AkoComment © Copyright 2004 by Arthur Konze - www.mamboportal.com
All right reserved