Ta vikend sem spet sama, ker je hči pri očetu in moram priznati, da jo ful pogrešam. Pa zmeraj sem do sedaj hodila s prijateljicami ali prijatelji ven, danes pa ne grem nikamor in sem kar malo zamorjena. Mah ja bo že. Obupavam nad moškimi in mi po drugi strani prav paše, da malo prespim določene "primerke" in da se odločim koga bi sploh bolj rada imela ob sebi. Pa sej sploh ne vem, če sem se pripravljena še enkrat spustiti v zvezo, po drugi strani pa pogrešam predvsem to, da bi se zvečer z nekom stisnila v objem. Pa da bi se spet ob nekom počutila varno. Ni mi drugače nič hudega, ob večerih pa resnično pogrešam nekoga ob sebi.

Pa saj se mi nikamor ne mudi. Sploh ne vem, zakaj kompliciram. Taka pač sem. Vem, da bi se morala prepustiti trenutkom v življenju, pa se enostavno ne morem. Kar cel čas bi nekaj komplicirala, analizirala,... čeprav že v začetku čutim, kakšen bo razplet dogodkov. Ampak, če me lahko sprejmejo določeni ljudje takšno kot sem, potem verjetno obstaja tudi tak moški na svetu, ki me bo razumel. Mar ne?