Danes me je že navsezgodaj prešinila misel (pred službo, kako nerodno, ker se potem ne morem zbrati še lep čas) o temu, kako radi se ljudje predalčkamo. Pravzaprav predalčkamo svoje misli in čustva, po teh pa nam sodi bližnja in širša okolica. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Vprašanje, ki se mi je porodilo danes je: Sem kolerik ali melanholik? Sangvinik? Ne, flegmatik zanesljivo ne, pa bi to bila najraje. Morda bitje z drugega planeta?

Neodločnost, ki je povezana z določanjem karakternih potez moje malenkosti, izbruhne kot vulkan in z lavo zalije moja čustva. Pa da ne bo pomote! Sicer sem odločno in "stoj za tem kar rečeš in obljubiš" bitje, to razmišljanje, pa me milo rečeno potisne v skepso. Namreč kako naj se odločim za eno zgoraj naštetih čustvenih opredelitev?

Mnogokrat, ko imam opravka z mojim nedoraslim sinom (kot kaže bo za zmeraj ostal tak, ker noče in noče odrasti...pa saj mu ob takšni mami ni treba), jeza v meni narašča in dobiva podobne razsežnosti, kot goba ob padcu atomske bombe. In posledice so uničujoče. Da se razumemo v škodo meni, kajti on se nasmeji in pravi: "A so spet (poudarek je na spet) tečni?" (in pomislite, v takšnih primerih me zanalašč onika)
Na mojo koleričnost kažejo tudi izbruhi ob netolerantnosti ljudi, ki mi po vsej sili hočejo dopovedati stvari, za katere sem prepričana, da jih vidim iz povsem druge plati. Še slabše, da jih sploh ne vidim takšne!
In takšni akterji in netilci požara (lep primer je moja mama), potem z zadovoljstvom razlagajo ljudem, ki jih ne maram (npr. stricu, ki tudi ne mara mene in se ob takšnih razlagah od zadovoljstva zredi vsaj kake tri kilograme), da sem ista, kot njen mož (beri moj oče), ki ji včasih (čedalje bolj poredko, kar je posledično meni v tolažbo, ker kaže, da z leti tudi takšna čustva otopijo) vrže copat (ponavadi zadene) ali se (v boljših primerih) vsede na kolo in odpelje na izlet v neznano. Uf...

Po drugi strani pa (še vedno sem pri ocenjevanju mojega čustvenega vzorca, kot bi rekel Kofetarjev "ata" babjega, torej ničvrednega), potegnem iz spodnjega predala sumljive misli, ki že imajo vonj po plesni (beri jokavosti) in takrat imam obdobje melanholije. Karakteristična čustva se razlezejo po meni kot koprena, vse do zadnje pore. Moj sin se takšnih obdobij veseli, ker s kakšno zateženo knjigo v roki, ne težim njemu.

Stop, delat moram, sicer se bom lahko kar za stalno zaklenila v oklep jokavih, melanholičnih čustev, ker ne bom imela za kruh! In mojega sina (kaj hočemo, je pač po mami) bo zagrabila koleričnost, ker lačen pa že ni rad!

Nič, je kar je! Tako in tako sem polovico pozabila napisati, ker se misli v moji glavi prehitevajo kot za stavo in tekmujejo, katera bo prva na cilju! Morda pa je pri meni le to, da živim sto let prezgodaj ali pa sto let prepozno? Kdo hudiča bi to vedel?

PS

O sangvinikih, flegmatikih, pesimistih in optimistih bom nadaljevala kdaj drugič. Zdaj lepo te misli pospravim v predal, na mesto, kjer jih ne bo nihče našel. To bi bilo pa že malce prenerodno, da bi morala s kom razpravljati o temu. Odvisno od njegovega pristopa k razpravi, bi potegnil na plano moje kolerične ali melanholične lastnosti (ali pa oboje). In me s tem potisnil v še globji prepad dvomov: Sem kolerik ali melanholik?