Imam kar nekaj prijateljic, ki so po večih letih zveze ostale same, nekatere z otroci, nekatere brez. Vse pa smo večinoma istih mnenj.

Hočemo moške, ki bodo razumeli, kaj nam ženskam pomeni življenje, take ki čutijo do nas tisto, kar čutimo same, ki so v povezavi z nami v veselju in tudi v žalosti,...in take ki znajo premagati urok naše osamljenosti.

Lepo je, če imaš nekoga, s katerim se zvečer stisneš v postelji in mu zjutraj lahko rečeš dobro jutro, ko odpreš oči. Toda ne za vsako ceno. Ne potrebujemo nekih "mačotov", ki bodo na naš račun v družbi obveljali za glavne frajerje. Ne potrebujemo nekoga, ki nas bo tlačil v isti koš z vsemi drugimi ženskami sveta...Ne potrebujemo nekoga, ki si za nas ne zna vzeti časa, saj si ga lahko zapolnimo same...

Potrebujemo samo nekoga, ob katerem bomo spet občutile tisto razveseljivo, nerazložljivo stanje, ki ga lahko opišemo kot prijetno počutje v družbi z našim edinim moškim v množici, ki nas zanima in ki se ujema z našim mišljenjem in okusom.

Moški so pač drugačni od nas žensk. To je dejstvo. Oba morata dopustiti drug drugemu osebno svobodo in dopustiti, da partner lahko včasih uživa tudi v stvareh brez drugega partnerja. Pomembno pa je, da si vsi upamo biti takšni, kakršni v resnici tudi smo.

Komentiraj ta članek na forumu. (5 objav)