Res je, da se takšna ljubezen skoraj nikoli ne uresniči. Ne deluje tako veličastno,  romantično, niti glamurozno, kot ljubezen na prvi pogled. Vseeno ima svojstveno lepoto, lepoto o kateri si najpogosteje ne upaš razmišljati, nasprotno, potiskaš to izkušnjo in se delaš kot, da se nikoli ni nič zgodilo.

Za kakšno ljubezen pravzaprav gre? Za tisto, ko nekoga poznaš že "sto let" in nikoli med vama nikakršen erotični naboj in kemija nista obstajala. Potem, ta oseba nekaj pove. Nekaj naredi. Se nasmehne na tak način, ki ga prej nisi nikoli opazil/a. Se te dotakne na nek način-nič v zvezi s seksualnim podznakom, toda drugače. Vidiš jo v drugačni luči. Vse v tebi zatrepeta, celo podobno je,  kot ljubezen na prvi pogled, toda ne povsem enako, ker se zavedaš, da to osebo poznaš že od davno. Vprašaš se, kako ro, da je do sedaj nisi videl/a na ta način, kje si imel/a oči.

Morda celo pomisliš, da boš umrl/a, če ne boš s to osebo, ne več kot prijatelj ali prijateljica, temveč...

Toda nič od tega. Takšne ljubezni se skoraj nikoli ne uresničijo. Najpogosteje že si z nekom, ko se v starega prijatelja ali prijateljico zaljubiš na ta način. Ne želiš prekiniti obstoječe veze. In tudi ne želiš tvegati dolgoletnega prijateljstva. Zato iz tega ne bo nič.

Nekaj podobnega temu, veliko moških izkusi v najstniških letih. Imajo določeno prijateljico, s katero se poznajo že morda iz vrtca. Ko se začnejo zanimati za deklice, jim je ona samo kolegica, posebno če je bila vedno v kavbojkah in se obnašala kot ena izmed njih. Potem jo prvič vidijo v krilu ali obleki in to je šok. Kot, da so prvič opazili, da je ženska in to lepa, privlačna ženska in to ženska, ki jo poznajo in katera se jim je na nek način dopadla. Niti iz teh ljubezni ni najpogosteje nič. Ljubezen na tisoči način je nekaj podobnega, samo močnejšega.

Na koncu, takšna ljubezen najpogosteje ostane samo spomin, o katerem razmišljamo skrivoma, celo pred samim seboj.

Komentiraj ta članek na forumu. (0 objav)