Večina ljudi se dela kot, da smrt ne obstaja. Celo, če se ujamemo, da o njej razmišljamo, se najpogosteje hitro potrudimo odvrniti misli na kakšno bolj "veselo" temo, na nekaj, od česar nas ne bo prežela tesnoba in brezup. 

Toda, ali se rojeva tesnoba in brezup zaradi misli na smrt ali zaradi neprestanega odvračanja misli od nje, zaradi neprestanega negiranja tistega, s čimer se bomo nekega dne neizbežno srečali? Če negiramo smrt, če se izogibamo pogovoru o smrti, kakšno bo potem naše soočanje z njo, ko se bomo nekega dne srečali iz obraza v obraz?

Strah pred smrtjo, hranjen z našim negiranjem in pozabo, z leti postaja vse večji. Ker iz dneva v dan, iz noči v noč, smrt nam je vse bližja. Ali ni čudno in paradoksalno, da vztrajno ignoriramo edino izkušnjo, ki jo bo brez izjeme imel vsak izmed nas?

Glede na to, da ne vemo kdaj bomo umrli, nam to služi kot izgovor, da preložimo soočanje s smrtjo takoj. Pri tem smo "kot mali otroci, ki si pokrivajo oči v igri skrivalnic, misleč, da jih nihče ne vidi", piše v Tibetanski knjigi o življenju in umiranju Sogyal Rimpoche.

Naše negiranje, strah in odbijajočnost proti smrti, so se začeli ustvarjati že v mladosti, ko smo si začeli postavljati vprašanja kot so: Kaj je smrt? Zakaj vsi jokajo? Kaj pomeni umreti?

Pravzaprav, tisto kar je postavilo temelje našem nesprejemanju smrti niso bila vprašanja, temveč odgovori. Ker, kakšni so lahko odgovori na vprašanja o smrti, ki nam jih dajejo ljudje, kateri se jo bojijo sami?

Z odraščanjem, naša paleta strahu pred smrtjo postaja vse bolj raznobarvna. Pogosto trdimo, da se ne bojimo dobesedno smrti temveč bolečine, ki jo lahko ta prinese. Mučijo nas strahovi o temu, kako bomo umirali in o temu ali bomo po smrti "nagrajeni" ali "kaznovani". Muči nas misel, da morda ne bomo mogli izpolniti tistega kar smo si zadali in kako bodo življenja naših bližnjih brez nas funkcionirala.

Strah pred smrtjo, je v bistvu logična posledica načina na katerega živimo. Kako pogosto potonemo izpod krute površine materialne resničnosti in se vprašamo: Kaj je to smrt? Ali še bolje, kako pogosto se vprašamo: Kaj je to življenje? Povsem vseeno je, kje bomo začeli. Resnično raziskovanje življenja je prepleteno z raziskovanjem smrti.

Potem, ko je bil obsojen na smrt, je Sokrat, ko je opazil, da prisotni jokajo vprašal: "Zakaj jokate prav zdaj? Ali ne veste, da sem kot nalaga zakon narave že od rojstva obsojen na smrt?"

Vsi mi "že od prej" vemo, da nas na koncu življenskih potovanj čaka smrt, toda koliko je to vedenje globoko? Ali je zacementirano s strahom in negiranjem ali je oplemeniteno z zavestjo, ki nas vzpodbuja na delovanje? Spoznanje, da nimamo neomejeno količino časa, da bi s svojim življenjem naredili vse tisto kar hočemo, je lahko dober notranji pogon

Minljivost materije je očitna in nas preprosto prisiljuje, da se vprašamo: če vse umira in če se vse menja, odkod sploh resničnost, odkod obstajanje, odkod življenje? Če dopustimo tem vprašanjem , da nas resnično prevzamejo, postopno povročijo korenito notranjo spremembo, ki vodi k sprejemanju smrti kot sestavnega dela življenja.

Če pogledamo okoli sebe, bomo opazili, da je smrt povsod okoli nas. Umirajo rastline, živali, ljudje, celo zvezde. Vse materialne oblike obstajanja, imajo svoj čas trajanja. Toda smrt ni konec temveč obenem tudi nov začetek.

Naravni procesi so krožni. Materija ne izgine, temveč menja obliko. Jesensko listje hrani zemljo-zemlja hrani korenine-korenine hranijo steblo, ki bo spomladi dobilo liste, ki bodo jeseni odpadli. Seme končuje svojo življensko pot s plodom, v katerem se nahaja novo seme...

Komentiraj ta članek na forumu. (2 objav)