Ni osebe, ki se ji še ni zgodilo, da je bila prizadeta z postopki nekoga ali z njegovimi besedami ter do tistega, ki jo je prizadel ni čutila zamere. Nedavna psihološka raziskava je dokazala, da so neoproščanja in zamere lahko vzrok nekaterih fizičnih obolenj, pogosto izvor frustracij in negativnih občutkov v vsakdanjem življenju. Ko pride do prepira med dvemi stranmi, po teh spoznanjih, ni zmagovalca do takrat, ko nastopi "premirje". V nezavidljivi situaciji sta obe osebi, tako tista, ki je prizadela, kot tista, ki je prizadeta.

Prizadetost hoče maščevanje

Opravičiti se je morda težko, toda sprejeti opravičilo še težje. Morali bi oprostiti in pozabiti, toda srce si zapomni mnogo dlje, čeprav je potrebno samo reči: "Žal mi je". In kadar smo prizadeti, užaljeni, želimo mnogo več - želimo maščevanje. Krivca želimo obsoditi na propad tako, da bo do konca življenja plazil pod našimi nogami. So tudi takšni, ki menijo, da najboljše in iskreno opravičilo ne more nadoknaditi škode. S takšnim razmišljanjem sebi in drugim grenijo življenje. Oproščanje odpira vrata radosti in zadovoljstvu.

So pa tudi takšni ljudje, ki preostanek življenja preživijo tako, da sestavljajo popis sovražnikov in hranijo zapise starih ofenziv. Psihologi na to pravijo: tako življenje ni vredno življenja, razen če nočeš biti sam v divjini. Na srečo, obstaja druga skupina ljudi, ki menijo, da je potrebno vedno oprostiti, ker je to temelj psiho-fizičnega zdravja.

Ko se ti nekdo hoče opravičiti, poizkusi biti odprta. Razmišljaj o dejstvih, ki bi lahko škodovale vajinemu odnosu, če ne boš hotela oprostiti. Opravičevanje ne sme biti samo farsa in "žal mi je", ne pomeni konec pogovora. Psihologi svetujejo, da je potrebno oprostiti, toda ravno tako insistirati pri pogovoru o tem neljubem dogodku. Potrebno je razkriti vzroke obnašanja osebe, ki je pogrešila in jih poskusiti razumeti. Edino na ta način se lahko oprosti. Potiskati čustva in porivati neljube dogodke po preprogo pod krinko opavičila, lahko v končni fazi situacijo samo poslabšajo. Tehnike oproščanja se učimo in z leti izpopolnjujemo. Strah, da ne bomo izgubili prijatelja ali partnerja, je največja prepreka iskrenemu pogovoru. Zares je včasih težko reči: "Hvala za opravičilo, toda še vedno imam težave s tistim, kar si naredil"! O nastali konfliktni situaciji se je potrebno pogovarjati in poskušati razumeti z obeh "plati medalje". Šele potem sledi iskreno sprejemanje opravičila.

Seveda pa obstajajo tudi malenkosti, ki v nas povzročijo zamere, so del vsakdanjosti, osebe, ki nas prizadanejo pa samo slučajni mimoidoči. Npr., če ti natakarica postreže sir namesto pršuta se razjeziš, ona opazi, da je pomešala naročila in se ti opraviči, to vsekakor ni dogodek, ki potrebuje globok analitični pogovor. Biti sposoben preskočiti malenkosti, je vprašanje emocionalne zrelosti in okoli takih situacij ni potrebno filozofirati. Dejstvo je, da se prag tolerance veča z leti, posebno pri tistih, ki imajo otroke.

Komentiraj ta članek na forumu. (0 objav)