"Ne, srček, nimaš znake pleše!"  Laž je tudi poveličevanje, npr. ko olepašamo nek dogodek ali del svojega življenja, kot npr. "moj oče me je oboževal" ali kadar enostavno zamolčimo nekatere resnice. Vsi se zlažemo vsaj enkrat v življenju, tako trdijo psihologi. Včasih ljudje lažejo brez določene namere, ker se poskušajo zaščititi pred emocionalno bolečino. Splošno pravilo glasi: kjer je laž, je tudi strah in to pred kaznijo, strah, da smo naredili nekaj slabega in neprimernega, da bomo nekomu škodili ali, da se bo nekaj obrnilo proti nam...Laž je povezana z iluzijo, prevaro in nesposobnostjo sprejemanja tistega, kar se nam v življenju dogaja.

Nekatere laži, so laži iz usmiljenja

Najpogosteje so laži tiste, izrečene iz usmiljenja. Z drugimi besedami, lažemo, da ne bi koga ranili. Laž je celo manjše zlo, če lahko prepreči trpljenje druge osebe. Npr. odgovoriti pritrdilno starki, ki leži v bolnici in trmasto sprašuje, če njeni otroci zalivajo cvetje ali tajiti bolniku težo njegovega stanja, če ni pripravljen slišati resnico. Seveda situacije niso vedno tako resne, da bi laži iz usmiljenja vseeno bile opravičljive. Pravzaprav pa so v mnogih vsakodnevnih situacijah laži celo zdrave, za tistega, ki laže in za tistega, ki jih sliši. Zakaj zavrniti povabilo na večerjo rekoč, da ti gre na živce? Bolje se je izogniti neugodnemu trenutku in prihraniti drugo osebi jezo ter se ljubeznivo zahvaliti in se opravičiti z delom. Laž se v tem trenutku spremeni v koristnega zaveznika, ki nam olajša vsakdan. Razen tega, psihologi pojav laži v otroštvu tolmačijo kot pokazatelj napredka, v procesu psihološkega dozorevanja. Otroci z določenemi težavami, ki vplivajo na njihov psihični razvoj ne morejo lagati, ker se laž razume kot možnost ovrednotenja lastnih sposobnosti, svojevrstnega odvajanja, spoznanje, da drugi nimajo popolno kontrolo nad vsem. 

Ali ženske lažejo več?

Predpostavimo, da vsi lažemo. Toda zdi se, da moški in ženske to ne počnejo enako pogosto. Pravijo, da moški lažejo pogosteje, toda ženske to naredijo bolje. Strokovnjaki trdijo, da moški lažejo zaradi ega, ko se npr. hvalijo pred prijatelji medtem, ko ženske uporabljajo laž, da bi prikrile leta ali kilograme. Neka novejša ameriška anketa je pokazala, da tako moški kot ženske uporabljajo laž posebno, ko gre za sentimentalno življenje: moški, da lažje osvojijo žensko, ki jim je všeč, prikrijejo nezvestobo, objavijo novo osvajanje ali, da se pohvalijo z seksualnimi uspehi. Ženske igrajo orgazem, lažejo, da jim uspeva hujšati, občudujejo darilo, ki jim ni všeč ali ščitijo otroke in druge osebe, ki jih imajo rade ter poskušajo preprečiti njihovo kaznovanje. Najtežja ženska laž, kažejo statistike, je tisto o očetovstvu, če ženska zanosi v neki drugi avanturi, večina anketiranih žensk je brez razmišljanja odgovorila pritrdilno na vprašanje ali bi lagale v takšni situaciji.

Ko postane nevarno

Na vprašanje ali se lahko laž iz zaveznika v družbenem življenju spremeni v bolezen, je pritrdilno. Dva dejavnika, posebno če se pojavita istočasno, kažeta na to, da je igra z lažmi zelo nevarna. Prvi je, kako pogosto uporabljamo laž, kot stalno tehniko v odnosih z drugimi, neredko kot strategijo za dosego ciljev. Drugi dejavnik je popoln izostanek krivde. Kadar se meja prekorači, strokovnjaki govorijo o "perverznih osebnostih", to so tiste, ki neprestano prestopajo mejo med dopustnim in nedopustnim, dobrim in slabim. Odvisno od razlogov in ciljev, razlikujemo več vrst laži: narcisoidne, podvrženost poveličevanja lastnih zaslug, da se pridobi odobravanje drugih, histrionska, to je pretiravanje, ki služi, da zaradi emocionalnega pomanjkanja pridobimo tujo pozornost, bolezenska, igranje bolezni ali celo samopoškodovanje, da bi drugi skrbeli za nas...Če opaziš, da prehajaš mejo in se nisi sposobna vrniti, je najbolje poiskati strokovnjaka, psihologa ali psihiatra. Isto velja za otroke. V kolikor mnogo lažejo v tretjem, četrte ali petem letu to ni razlog za zaskrbljenost, če pa to delajo v 10-tem, 11-tem ali 12-tem letu na nek čuden način, je to znatno bolj nevarno.

Te varajo? Razkrinkaj jih!

Ni nujno potreben poligraf, da okriješ lažnivca. V mnogih primerih je dovolj pozorno opazovati osebo s katero govoriš in poiskati neke od naslednjih znakov:

• Obraz: rdeči ali zelo pobledi, smeje se samo z ustnicami, ne tudi z očmi, čelo se poti..
• Ponavlja gibe: se dotika nosu, pokriva usta, pogosto vleče ovratnik...
• Nemirno giba noge ali roke
• Pogled in oči: ima razširjene zenice, solzijo se mu oči, dviguje obrvi, ne zadržuje pogled dolgo časa na tvojih očeh, pogosteje mežika...
• Je kontradiktoren, ujezi se, če ga mnogo sprašuješ ali ga prosiš naj nekaj ponovi, lahko celo obtoži drugega, da mu ne verjame
• Ton glasu: govori z višjim ali ostrejšim tonom kot običajno, zaradi nervoze govori hitreje kot navadno
• Ne obnaša se naravno, njegove kretnje delujejo neiskreno, kontrolira ali pretirano poudarja iz strahu, da ga bo nervoza izdala
• Govor je poln premorov: potrebno mu je več časa, da si izmisli laž kakor, da se česa spomni

Komentiraj ta članek na forumu. (2 objav)