Se počutiš ob svojem šolarju kot, da si v šoli ponovno ti? Najpogostejše vprašanje vezano na navade učenja, ki jih starši postavljajo sebi in strokovnjakom je, ali se morajo z otrokom učiti ali ga popolnoma pustiti in bo uspeh odvisen samo od tega kar bo naredil sam.

Starši se pogosto težko odločijo, kako naj pravilno postopajo v zvezi s tem vprašanjem. Najpogosteje je bistvo težave v katerem postane starš učenec odnos med otrokom in staršem, za ta odnos pa so odgovorni starši. Otroci se obnašajo v skladu "s pravili" igre, ki jih postavljalo starši, čeprav se njim ne zdi, da je tako.

Tu je nekaj poenostavljenih primerov iz katerih je očitno, kako je otrokovo obnašanje odgovor na ta pravila.

Zaskrbljen starš

Starš ki neprestano skrbi in zaslišuje otroka o izpolnjevanju šolskih obveznosti pričakujoč najslabše, če domače naloge niso napisane, snov pa ne naučena.

Ko vidi, da primanjkuje časa, vzame stvar v svoje roke in obavi stvari namesto otroka - piše domače naloge (otrok jih prepiše), riše risbe za katere se točno vidi, da niso otrokovo delo, piše skrajšano verzijo obsežnega teksta, da bi ga poenostavil in bo otrok razumel za kaj gre, potem pa se ga skupaj še naučita...

Sporočilo, ki ga starš pošilja otroku je: nisi sposoben, namesto tebe moram jaz, sicer ne boš naredil razreda.

Ko otrok to večkrat sliši ali občuti (sporočila se lahko prenašajo tudi neverbalno - s postopki in gestami), bo začel razmišljati v skladu s tem, kar starš o njemu misli.

Zaključek o sebi bo: jaz sem nesposoben, vsakodnevno potrebujem tuje rešitve, da bom kolikor toliko obvladal prepreke.

Na žalost, se to v začetku nanaša na šolo, kasneje pa tudi na ostale življenske situacije.

Sproščen starš

Starš, ki se zaveda kapacitet in sposobnosti svojega otroka in sodeluje z njim, ko je to potrebno. Takšen starš ne prevzema odgovornosti, katere lahko otrok primerne svojim letom prevzame sam, čeprav to včasih predstavlja napor in izzove frustracijo pri otroku.

Tak starš mora v sebi prelomiti mnoge situacije, ko bi najraje vse opravil sam, vse za to, da otroka razbremeni in zmanjša njegovo nelagodje. Če v tem uspe, se sporočilo, ki ga pošilja otroku nanaša na zaupanje v otrokove sposobnosti - vem, da ti to lahko in ne želim zmanjševati tvoje sposobnosti!

Otrok v takšni situaciji po vloženem trudu vedno ima rezultat, ne glede ali gre za popoln uspeh, kar bo izzvalo navdušenje tako otroka kot starša, ali neuspeh.

Pri neuspehu bo koristna podpora staršev, v smislu vzpodbujanja in pomoči pri analiziranju, kaj je do tega pripeljalo in kaj se lahko stori, da se težava reši.

Z dajanjem dovolj prostora otroku, da se odloča in odločitve sprejema, starši doprinašajo k povečanju samozavesti in občutku osebne kompetentnosti za šolo, kar bo otrok verjetno prenašal tudi na druge življenske situacije v kateri bo potrebno rešiti težavo.

Na ta način starš v popolnosti sprejema otroka kot osebo ter mu daje priložnost, da se razvija - skozi uspeh in neuspeh.

Občutljive meje

Dejstvo, da starši otrokom pomagajo z najboljšo namero.

Toda pomembno je razločiti, kje je meja - ko starš v svoji najboljši nameri prehaja v področje, kjer ogroža razvoj otrokove kompetentnosti, ki se razvija izključno, če je otrok samostojen in prevzema odgovornost primerno svojim letom.

Komentiraj ta članek na forumu. (0 objav)