Tekom dneva oseba ne čuti lakote in nima apetita, pogosto preskakuje obroke, ko pa se približuje večer, je potreba za hrano vse večja. Več kakor tretjino dnevnega vnosa kalorij oseba konzumira po večerji ali v poznih nočnih urah. Si se prepoznala? Po najnovejših podatkih nočni "požrešneži" sestavljajo celo 1,5% skupne populacije. V večini primerov gre za ženske, ki so nezadovoljne s svojim emocionalnim življenjem ali kariero ali enostavno preživljajo zelo stresno obdobje svojega življenja. V strokovni terminologiji se ta težava imenuje "Night Eating Syndrom" ali sindrom nočnega hranjenja. Osebe, ki trpijo za to motnjo, pogosto ne morejo spati ali se zbudijo vsaj trikrat na noč. Nič jih ne more zaustaviti, celo dejstvo, da prenočujejo v tujem domu, vedno najdejo način, da pridejo do hladilnika ali shrambe, ker hrana je, posebej ogljikovi hidrati ali škrob, za njih edino učinkovito sredstvo za pomiritev tesnobe in uspavanost.

Stres za organizem

Vzroki te motnje še niso popolnoma pojasnjeni. Zanesljivo so za ta sindrom krivi genski faktorji (v17% primerov), toda tudi faktorji okolice, npr. stres in depresija. Razen tega, so pri nekaterih opažene tudi napačne prehrambene navade, npr. nagnjeni so k temu, da preskakujejo zajtrk in malo jedo podnevi.

Raziskave so pokazale, da osebe, ki izpustijo zajtrk in drastično zmanjšujejo količino hrane za kosilo, ustvarjajo predispozicijo za razvoj te motnje. Obolijo lahko osebe vseh starostnih obdobij, toda ženske med 25 in 40 leti, so bolj izpostavljene tveganju, kot moški. Obolele osebe v začetku uspevajo obdržati normalno telesno težo, toda sščasoma postajajo izpostavljene debelosti.  Sindrom nočnega hranjenja je bolezen, ki obstaja od vedno, čeprav je bil v preteklosti odnos do hrane drugačen kot je danes. Študije in raziskave, ko se nanašajo na to motnjo so novejšega datuma, toda bolezen je prvi definiral ameriški psihiater Albert Stukard že leta 1955.

Namesto prigrizkov

Osebe, ki trpijo za to motnjo imajo svojo priljubljeno hrano, slane in sladke prigrizke, ki vsebujejo ogromno ogljikovih hidratov, sladkorjev in maščob. Toda potrebno je poudariti, da tu ne gre za dobesedno prenajedanje, navadno ob priložnosti nočnega bujenja pojejo od 200 do 300 kalorij. Vendar daljše časovno obdobje takšne navade lahko pripelje do debelosti. Za zdravljenje sindroma nočnega hranjenja se uporablja farmakološka terapija na bazi sertralina, ki deluje kot antidepresiv ter na bazi topiramata, antiepileptika, ki se je pokazal za učinkovitega v zmanjšanju nočne lakote. Ne smemo zapostaviti tudi psihološko kognitivno terapijo, ki se trudi delovati na spremembe navad obolele osebe s ciljem, da oseba začne načrtovati svoje dnevne obroke ter se navadi jesti takrat, ko ne čuti lakote. Ravno tako so lahko učinkovite neke metode za izboljšanje spanca ter za kontrolo stresa, ki je eden glavnih faktorjev tveganja.

Vaja pred spanjem

Nekateri resnično trpijo za tem sindromom, nekateri pa samo hodijo po robu v situacijah, kadar so pod močnim stresom. V tem primeru, je takšno nezdravo obnašanje mogoče brzdati s tem, da pravilno razorediš obroke tekom dneva, brez izpuščanja, s poudarkom na zajtrku, kot najbolj pomembnem obroku. Da se izogneš nočnim napadom lakote, pred spanjem naredi naslednjo vajo: zaprtih oči in z globokim dihanjem ponavljaj stavek: "Počutim se sita s tistim kar sem pojedla tekom dneva". Ponavljaj vajo nekaj večerov zapored in ne obupaj, če zapreš oči in začneš razmišljati o sendvičih ali keksih. Večerjala si in to kar občutiš ni lakota temveč iluzija, da z dodatno hrano lahko pomiriš tesnobo.