Nemo je zrla v pisemsko ovojnico. Lahka, kot da je prazna in vonj parfuma. Še en dan se je začenjal z lažjo, ki jo je globoko v sebi skrivala pred vsemi, še posebej pred sabo in njim. Kako dolgo bo zbirala ostanke, opomnike svojega greha, za katerega ji ni žal, a se ga ne sme spominjati? Preprosto, ker se ni zgodil. Nikoli!

 Zadnja jutra so ji uničevala dneve, iz njih naredila moro.

In vzpodbudila spomin, da ji je ponovno pošiljal signale in slike dogodkov, ki bi jih morala pozabiti. A ni mogla. Telo ji je vzdrhtelo, ko je mislila nanj in na najlepši otok na svetu, na najlepše noči ob obali, ko ji je podaril največ kar je mogel, sebe. Izsrkal je zadnje kaplje ljubezni, pohote, potrebe po čutnosti in naslade. In njej je bilo neznansko lepo. Bila je boginja njegovega spomenika ljubezni, čeprav prepovedane.

 Slovo je bilo kruto. Štiri ure v neki mali letališki restavraciji so bile premalo. Besede, izgovorjene takrat med njima so izginjale v zrak,  skupaj s cigaretnim dimom. Bile so nepomembne, vendar tišina bi bila še hujša. Podrobno je občudovala vsak milimeter njegovega prečudovitega obraza, vpijala vsako obliko smehljaja in v mislih poljubljala temne oči. Delala se je močno, prisrčno, a kaj, ko je tako zelo bolelo! In bolelo je vse, noge, roke, želodec se je krčil in srce je divjalo, ko se je samo spominjala telesa, prepotene kože in ustnic, ki so ji z vsakim novim poljubom, vsakič na novem mestu, podale definicijo ognja, strasti in…..prevare.

 A tega ni vedel! Kako bi? Ni imela hrabrosti, da bi mu priznala, da je vse le igra, maščevanje nekomu, ki jo je prizadel. In hkrati bila tako prekleto zaverovana sama vase, zanikrna egoistka, da ni niti en sam trenutek opazila, da sama počne prav to. Da bo prizadela nekoga, ki ga je, povsem naključno, izbrala, da bo tisti, ki bo celil rane.

 V svojo obrambo se je, egoistično, vsako jutro spraševala kdaj bi mu to lahko povedala. Mogoče takrat, ko ji je, v navalu čutne naslade, postrigel ognjene, črne lase? Med romantičnim sprehodom, ob spremljavi morskih valov, ko ji je obljubil večno ljubezen? Ponoči, ko za sanje ni bilo časa? Ali kdaj???

 …..» Ko bom čutil, da te ni več, da odhajaš, ti jih bom vrnil. Deset drobnih kit bom spletel iz njih in ti jih poslal. Vsak dan eno. Dišala bo po parfumu, ki nosi ime tega otoka, …. Našel te bom, ne skrbi.«  ….

Smejala se je romantičnim idejam črnega mediteranskega ljubimca in uživala ob vsakem pogledu na njegovo izklesano telo.

 Kaj vse bi dala, da bi lahko zavrtela čas nazaj! Samo enkrat! Nikoli ne bi odšla na tisto dolgočasno zabavo, kjer je doživela ponižanje najbolj nizkotne vrste. Pa ga je res? Ali je res videla tisto kar je, ali je le posledica okusa njej tako ljube penine, v harmonični simfoniji s temperamentno žametnim rdečim vinom, naredila svoje? Kdo je bil pravi scenarist tistega večera? Ali - kaj?

 Odšla je. Ponižana se je umaknila daleč stran, dlje kot so pričakovali. In tam pozabila na vse. Razen užitkov. Ozdraviti je morala svoj poteptani ponos, ga ponovno povzdigniti in mu dati mesto, ki mu pripada. Solze, ki so z njo prišle na otok, so se kmalu spremenile v začarane poglede, globoke vzdihljaje in vzklike strasti.

 Ob prihodu domov  se je pustila prepričati, da ni res. Prišla do spoznanja, da se je zmotila, da ni imela pravice obsojati, kričati, razbijati in …. oditi. A bilo je prepozno. Majhen, zviti nasmeh pred spanjem in še en zaigrani glavobol sta bila dokaz, da se je nekaj zgodilo, premaknilo. V notranjosti telesa je čutila tisto tako nesramno ščemenje in misli so ji odtavale daleč stran. Začela se je zavedati, da želi nazaj in dovolila si je čutiti prepovedano. Bilo jo je sram.

 Človeka ob sebi ni več poznala. Ni hotela. Ali ve? Čuti? Kdo je kriv?

 ***

 V rokah je držala pismo. Deseto po vrsti. Vedela je, da je zadnje. Bilo je malce težje. S tresočimi rokami je nerodno trgala papir, kar tam sredi hodnika. Pesem! Čisto za konec ji je poklonil še pesem!

Med branjem se je, nezavedno, sesedla na tla. Nemo je gledala v vrstice, napisane s prečudovito pisavo, črne barve. Črk ni več razločila, v glavi so ji odmevale zadnje besede…

Razparala srce si,ki ga ni več,

uničila sanje in vest,

poteptala….

 
Počutila se je umazano. Začela je jokati. Na tla je padla drobna spletena kita črnih las.

 ***

 Oba prelepa, elegantna in zaljubljena sta zapustila stanovanje. Nova obletnica skupne sreče.

 »Presenečenje », je rekel. Večer je minil v eni najboljših italijanskih restavracij, ob soju sveč in pogledih, ki so napeljevali na glamurozen konec noči.

Tik pred odhodom ji je podaril v črni žamet ovito skrivnost.

»Ker si to ti, tako zelo ti »,  ji je zašepetal na uho in jo nežno poljubil.

 S pričakovanjem zaljubljene najstnice je odvijala darilo. V srcu jo je zaskelelo, ko je uzrla vsebino. Potem je pogledala v njegove oči. Izraza v njih ni prepoznala. On ve!

Iz škatlice se je skrivnostno začel viti vonj parfuma Sicily…