To je diskusija o članku: Noseča in žalostna

V prvi nosečnosti sem trpela za depresijo, ki se je pojavila že v tretjem tednu in se je vlekla celo nosečnost in vse do 7. meseca otrokove starosti. To je bilo zelo težko obdobje zame, saj sva si oba s partnerjem otroka zelo želela in sva zanosila po več kot letu dni poskušanj. Znaki depresije so prišli kot strela z jasnega. Kar naenkrat mi je srce sredi belega dne začelo biti, v prsih me je stiskalo, nisem mogla dihati, kolena so se mi tresla. Bilo je kot da se bi čas ustavil... Najprej sem si rekla: ah, mogoče je to normalno na začetku nosečnosti. Ko pa je to trajalo dneve in dneve in nisem mogla več normalno funkcionirat, sem vedela, da je nekaj z mano narobe. Pomoči seveda nisem poiskala, nisem se upala nobenemu potožiti, ampak čisto nobenemu, ker sem imela občutek, da me bodo imeli za noro...vseskozi so me namreč preganjale črne misli, katerih se nisem mogla nikakor ubraniti, pa če sem se jim še tako upirala. Najraje sem bila sama in komaj sem čakala, da pride noč, da grem lahko spat in tako vsaj malo ubežim vsem strahovom, ki so me preganjali. Da ne govorim o ostalih težavah, kot so napadi panike, zbujanje ponoči na 15 minut, vse je bilo čisto brez pomena...če ne bi bilo otroka v meni, bi si vzela življenje....težko je opisati, kako se takrat človek počuti...
Dejstvo pa je, da se o depresiji v sami nosečnosti in o poporodnih depresijah zelo malo piše in še manj govori. Tu pa tam se najde kak članek, ki ni ponavadi daljši od 1 strani, kar pa je relativno malo, saj gre za zelo resno bolezensko stanje.
Srčno upam, da se ginekologi danes bolje zavedajo, kako pomembno je, če se nosečnica potoži o slabem počutju in prepoznajo morebitne znake depresije.

In vse, ki začutite, da z vami nekaj ni v redu, prosim, da o tem nikakor ne molčite in poiščete pomoč!!!

lp
melany

Zivjo, upam da ne bos razumela da ti hocem "pamet solit" ampak pojem "depresija v nosecnosti" so si izmislili "strokovnjaki". Kar se tice mene mislim da vsak clovek sam pri sebi ve zakaj je v dolocenem zivljenjskem obdobju zalosten, depresija je spet plod uporabe "pametnih " izrazov, drgac je to ja, zalost. Ce je to ravno takrat ko je zenska noseca pa nima nobene zveze z stanjem, kvecjemu vse vemo da so noseco zensko ze stoletja nazaj poimenovali da je v blazenem stanju, torej nosecnost kot stanje zenske jo lahko samo osreci vendar ce otroka pricakuje z ljubljeno osebo. Kdorkoli hoce razumet to zalost oz. depresijo kot ti pravis, mora odpreti duso in si priznati tisto kar ze je vzrok te zalosti, seveda to ne pomeni da odobravas grde dogodke ki so te doleteli v zivljenju ampak da reces, ja, to se je res zgodilo in dogajalo in sama nisem kriva da je tako bilo.
Pomoc, hja, tukaj sem jaz skepticna kajti edini ki ve kako se pocutis in za povrhu tudi zakaj si ti. Nihce nima vstopa v tvojo dusico 100% razen tebe. Ja pa res da smo ljudje razlicno sposobni "prenasati" zalost in zivljenske situacije ko nam ne gre. Upam da ne bos mislila da nekaj filozofiram, haha, ne, to vse govorim cisto iz dna srcka, zaradi takih in drugacnih dogodkov v mojem zivljenju. Vendar,mislim da so me nekateri dogodki pripeljali na visji nivo duhovnega razmisljanja kar tudi je bistvo nas smrtnikov tukaj, energija in dusa sta nesmrtni.

take care