To je diskusija o članku:
Noseča in žalostnaV prvi nosečnosti sem trpela za depresijo, ki se je pojavila že v
tretjem tednu in se je vlekla celo nosečnost in
vse do 7. meseca otrokove starosti. To je bilo zelo težko obdobje zame, saj sva si oba s partnerjem otroka zelo želela in sva zanosila po več kot letu dni poskušanj. Znaki depresije so prišli kot strela z jasnega. Kar naenkrat mi je srce sredi belega dne začelo biti, v prsih me je stiskalo, nisem mogla dihati, kolena so se mi tresla. Bilo je kot da se bi čas ustavil... Najprej sem si rekla: ah, mogoče je to normalno na začetku nosečnosti. Ko pa je to trajalo dneve in dneve in nisem mogla več normalno funkcionirat, sem vedela, da je nekaj z mano narobe. Pomoči seveda nisem poiskala, nisem se upala nobenemu potožiti, ampak čisto nobenemu, ker sem imela občutek, da me bodo imeli za noro...vseskozi so me namreč preganjale črne misli, katerih se nisem mogla nikakor ubraniti, pa če sem se jim še tako upirala. Najraje sem bila sama in komaj sem čakala, da pride noč, da grem lahko spat in tako vsaj malo ubežim vsem strahovom, ki so me preganjali. Da ne govorim o ostalih težavah, kot so napadi panike, zbujanje ponoči na 15 minut, vse je bilo čisto brez pomena...če ne bi bilo otroka v meni, bi si vzela življenje....težko je opisati, kako se takrat človek počuti...
Dejstvo pa je, da se o depresiji v sami nosečnosti in o poporodnih depresijah zelo malo piše in še manj govori. Tu pa tam se najde kak članek, ki ni ponavadi daljši od 1 strani, kar pa je relativno malo, saj gre za zelo resno bolezensko stanje.
Srčno upam, da se ginekologi danes bolje zavedajo, kako pomembno je, če se nosečnica potoži o slabem počutju in prepoznajo morebitne znake depresije.
In vse, ki začutite, da z vami nekaj ni v redu, prosim, da o tem nikakor ne molčite in poiščete pomoč!!!
lp
melany