Ja, skoraj vsi si želimo objema. Jaz sem zelo srčna, če me objame sin, če se me razveseli sosedin pes, pa čeprav me objame s svojima tačkama okoli noge. Občutek je božanski. Seveda, če pa dobiš iskren objem od ljubljene osebe je pa toliko lepše. Jaz sem nekako glede iskrenih objemov bolj na repu lestvice, če lahko tako rečem. Toda vem, da se bo stanje spremenilo. Upanje moraš imet. Res pa je da sin prihaja v puberteto in da ga je sram me objet kje v javnosti, toda doma pa me še večkrat objame, kar mi veliko pomeni. Tudi sama nisem bila v svojem otroštvu deležna objemov, zelo sem si želela, da bi mi starši- predvsem mama izkazala svojo ljubezen z objemom in še s čim. A žal nisem bila tega deležna. Toda pri svojem sinu sem ubrala pa drugačno pot in se spremenila tudi odnos med otrokom in staršem, v mojem primeru mamo. Vem, da mi kar dobro uspeva. Želim mu nudit kar sama nisem dobila in kar sem si želela. Seveda pa so na prvem mestu tudi njegove želje in potrebe.