Jaz sem kot otrok sovražila vse tiste, ki so kadili.

Potem sem pri 15.letih doživela, da so me izločili iz družbe, ker nisem edina kadila. (takrat nisem vedela, das em si prav zaprav izbrala napačno družbo). In sem začela tudi jaz fajfati. Prav težko sem se navadila na to smrdečo stvar.

In potem sem začela pot odvisnosti........Vse dogodke, osamljenost, zapuščanja, ljubezen, seks...sem začela povezovati s kajenjem. Plesala sem, se smejala in bila vesela, in kadila....

In hudečev krog je bil sklenjen. Možgani si so to dobro zapomnili.

Pa sem se nekaj krat (po 15.letih fajfanja) odločila prenehati. Prenehala sem za kakšen mesec, enkrat celo dve leti. In ko sem zapadla v čustveno krizo.....S še večjim zanosom ponovno fajfala in nadoknadila vse za nazaj.

Kadila sem tudi 3 škatle na dan. Včasim sem se celo zbudila ponoči in si začelela cigaret.

In en dan se odločila.....NE bom več. Ugasnia cigaret in evo že 13 let ne kadim več. V tem času sem šla skozi raznorazne krize. In nisem počustila. Vedno, ko sem se našla v stresnih situacijah ali v veselju, so moji možgani pogrešali tistega hudiča, nikotin. In sem mogla biti 7x v tisti situaciji in se 7x truditi, da ga ne prižgem....

da sem danes ostala brez te želje....HVALA BOGU....pa bilo je res naporno....

Lepo piše "Kajenje povzroča hudo zasvojenost. Ne začnite s kajenjem!"....

Vse je res...