Pozdravljene vse. Nisem vedela kam naj uvrstim to temo, zato se opravičujem že zdaj tistim, ki mislijo da sem ne sodi.
Pred kratkim sem si v knjižnici sposodila knjigo Ženske, ki preveč ljubijo - Robin Norwood. Sploh ne vem zakaj sem jo vzela. Verjetno zato, ker sem zanjo že večkrat slišala, pa sem si rekla zakaj pa ne. Čeprav nisem bila mnenja, da mi bo knjiga tako obrnila življenje. Na jok mi je šlo, ko sem jo brala, ker je bilo tako, kot bi skoraj pol knjige opisovalo mene. Dve leti nazaj sem postala mama samohranilka, ker enostavno v takšnem razmerju ( zasvojenost z marihuano) nisem več vzdržala. V teh dveh letih sem se zapletla s parimi moškimi. Vendar je bilo z vsakim nekaj hudo narobe, kar sem tolerirala toliko časa, dokler nisem bila s čustvi že čisto pri dnu. Vedno sem si predstavljala kako bo to krasen človek, ko bo enkrat te svoje /pomanjkljivosti/ prerastel. Vedno sem hotela biti tista, ki skuša pomagati in vedno sem veljala za tisto h kateri se vsak lahko kadarkoli obrne za pomoč. In vsem sem bila seveda na razpolago ves čas, samo sebi ne. Vsi so mi gvorili kaj sploh počnem z njimi, vendar jih nisem poslušala, ker sem za vsako stvar našla izgovor.
Takšne težave izvirajo že iz mladosti. Težko je ko se enkrat tega zaveš. Sama grem zdaj skozi začetne faze tega zavedanja, da preveč rada pomagam drugim, sebe pa puščam kar malo v ozadju.
Spremenimo lahko le sebe, drugih ne moremo.

Morala sem to napisati, ker sem morala to spraviti iz sebe in si priznati, da tako ne gre več naprej.
Knjiga je krasna in jo priporočam prav vsem ženskam (no ja pa tudi moškim).

Lep dan vsem.
MAJA