Pozdravljene vse. Nisem vedela kam naj uvrstim to temo, zato se opravičujem že zdaj tistim, ki mislijo da sem ne sodi.
Pred kratkim sem si v knjižnici sposodila knjigo Ženske, ki preveč ljubijo - Robin Norwood. Sploh ne vem zakaj sem jo vzela. Verjetno zato, ker sem zanjo že večkrat slišala, pa sem si rekla zakaj pa ne. Čeprav nisem bila mnenja, da mi bo knjiga tako obrnila življenje. Na jok mi je šlo, ko sem jo brala, ker je bilo tako, kot bi skoraj pol knjige opisovalo mene. Dve leti nazaj sem postala mama samohranilka, ker enostavno v takšnem razmerju ( zasvojenost z marihuano) nisem več vzdržala. V teh dveh letih sem se zapletla s parimi moškimi. Vendar je bilo z vsakim nekaj hudo narobe, kar sem tolerirala toliko časa, dokler nisem bila s čustvi že čisto pri dnu. Vedno sem si predstavljala kako bo to krasen človek, ko bo enkrat te svoje /pomanjkljivosti/ prerastel. Vedno sem hotela biti tista, ki skuša pomagati in vedno sem veljala za tisto h kateri se vsak lahko kadarkoli obrne za pomoč. In vsem sem bila seveda na razpolago ves čas, samo sebi ne. Vsi so mi gvorili kaj sploh počnem z njimi, vendar jih nisem poslušala, ker sem za vsako stvar našla izgovor.
Takšne težave izvirajo že iz mladosti. Težko je ko se enkrat tega zaveš. Sama grem zdaj skozi začetne faze tega zavedanja, da preveč rada pomagam drugim, sebe pa puščam kar malo v ozadju.
Spremenimo lahko le sebe, drugih ne moremo.

Morala sem to napisati, ker sem morala to spraviti iz sebe in si priznati, da tako ne gre več naprej.
Knjiga je krasna in jo priporočam prav vsem ženskam (no ja pa tudi moškim).

Lep dan vsem.
MAJA

Veš majči jaz sem ista. Vedno sem narazpolaga vsem, za mene pa enostavno zmanjka časa.
Ko pa jaz nekoga rabim pa velikokrat nobenega ni.
Jaz te knjige nisem prebrala, se pa zavedam že nekaj časa. Ko včasih komu rečem ne, takrat pa vsi rečejo kako sem se spremenila, čisto da sem drugačna.
Samo zelo težko rečem ne. Pri tebi je še malo težje, glede na to da si samohranilka. Jaz imam moža, dve mali punčki. Zraven pa še vodenje podjetja, veliko hišo. In za vse, čisto vse sem sama.Mož je dosti službeno odsoten, jaz pa tako ostanem sama, za otroke
Enostavno nimam časa za sebe nič, niti ne naredim nič za sebe.
Kako ti uspeva to prehajanje faz?

Tudi sama sem mama samohranilka, knjige nisem prebrala, vendar pa takoj ko preberem sedanjo je na vrsti ta. Tudi sama sem se celo moje življeneje razdajala za druge, od tega pa sem imela bore malo, ko sem sama potrebovala pomoč, mi je dosti ljudi, katerim sem jaz vedno stala ob starni obrnilo hrbet in kar je še hujše so mi privoščili vse slabe stvari, ki so se mi dogajale.
Sedaj na prvo mesto postavljam sebe in svojo hčerko, prav malo me briga, kaj si mislijo o meni,

Dobra vila vsaka ti čast, za samozavest, katera pa meni pri vsem kar imam nevrjetno primanjkuje.
Kako si prišla do take samozavesti? Kaj lahko poveš?
Zelo cenim to! Dobra si!

lp giovanna

Tudi jaz nisem brala te knjige a bi lahko rekla, da sem tudi jaz preveč ljubila in mi je zato zmanjkalo časa zase. Razdajala sem se za otroka ( ker se sama pogrešala materino ljubezen- oče mi je umrl, ko sem imela tri leta.) in med moža. Hotela sem mu v vsem ugodit in mu bit skoraj ves čas na raspolago in seveda so tukaj še obojni starši in ostalo sorodstvo. Jaz pa sem se enostavno trošila.Pozabila nase, na svoje želje, svoje prijateljice, ki jih itak nisem imela veliko, ker me starši niso nikamor pustili. Po ločitvi se začela obiskovat na CSD - OSEBNO POMOČ. Tukaj mi je prijazna psihologinja bila v veliko oporo. Odprla mi je oči, me nekako usmerjala v razmišljanja in da sem sama našla odgovore na svoja vprašanja, prišla sama do ugotovitev kaj si želim, kdo sem v resnici ( saj sem vedno imela občutek, da sem manj vredna in pri ločitvi so mi partnerjevi starši zadali zadnji udarec, da verjetni ne bom znala skrbet za otroka in še in še. Skratka z dvema besedama slaba mama in slaba žena. ) A k sreči sem imela to dobro vilo na centru, ki mi je ves čas stala ob strani in me vlivala zaupanje vame in me vedno znova spominjala, da se moram sama spremenit in se bodo tudi drugi začeli spreminjat ob meni. V prvi vrsti pa moram sama sebe spremenit. Najprej pa sem morala ugotovit, kaj si želim, kaj bi rada dosegla v življenju in kam sem sploh namenjena.