|
Punce, je že tako, kot ste ugotovile, vsake oči imajo svojega malarja in svoje občutke, po katerih se ocenjujemo same in nas posledično ocenjuje tudi svet. Žal, smo vsi pod pritiskom lepote, pa ne toliko opevane" notranje", več šteje zunanja. Osebno nimam nič proti lepotnim posegom, če gre za štreča ušesa, kriv nos, povešene dojke, ki so posledica dveh ali več porodov. Skrbi me le, da se za povečanje oziroma "popravilo" dojk odločajo deklice, ki pri osemnajstih letih še nimajo oblikovanega mnenja o sebi. In, sprašujem se, iz kakšnega razloga to podpirajo starši, katerih verjetno, ta mlada dekleta še nimajo svojih dohodkov. Zakaj jim plačujejo in iznakazijo že na pragu življenskih izkušenj to, kar bi morale ugotoviti z leti same? Je slaba vest? Je to kompenziranje na račun načina življenja, ki predvsem kaže na pomanjkanje medsebojnih čustev, ljubezni? Nisem proti lepotnim popravkom, če gre za odraslo osebo, ki ve kaj hoče. Čeprav, prepričana sem, oseba, ki ve kaj hoče, zna leta nositi s ponosom. Brez lepotne kirurgije. Ker verjame vase in je sprejela svoja leta in svoje telo. Mi pa otroke učimo (seveda s pomočjo medijev), da lepota ni tisto, kar nosimo v sebi in posledično tudi izžarevamo, temveč dojke, ki jih vidimo na slikah revij. Ampak takih je miljon.
|