Moja prva ljubezen se je pri meni "oglasila" pred enim letom.

Lahko rečem to da je bila jesen 2006 moja najlepša jesen v življenju. Z njim sem se imela resnično lepo čeprav ni trajalo dolgo (3 mesece). In sicer zato ker se je odločil da se vrne k svoji biši punci, s katero se bosta v kratkem poročila. Ni mi žal, popolnoma nič, da sem z njim karkoli imela. Upam da ne bo tudi njemu (čeprav ne vem kako naj si razlagam to da se zadnje čase ker nekajkrat slišima po telefonu in mi govori kako me pogreša in da bi me rad videl. Saj enkrat sva se dobila in ....) Vem pa to, da njegovim staršem je. kajti z njegovo sedanjo punco se ne marajo(za kar je zelo veliko razlogov)ravno tako je ne marajo njegovi prijatelji.

Resnično sem ga imela rada in ga imam še (samo ne več tako kot nekoč), zato mu želim veliko sreče, predvsem pa ljubezni.


p.s. Žal mi je edino ta da sem izgubila resnično dobrega tasta in taščo.

LJUBEZEN JE MINLJIVA VSE SE ENKRAT KONČA,TEMPO ŽIVLJENJA JE TAK DA SMO PRISILJENI V MARSIKAJ OD VARANJA DALJE.......

Mhhhhh, takrat sem bila še mlada......

Čudoviti spomini so , vendar se ne bi vrnila nazaj, mi je sedaj preveč lepo

Prva ljubezen kaj?

Huh... NIti ni tako daleč nazaj... Pri vsega 17ih letih sem spoznal punco iz ne tako oddaljenega kraja. Bila je 2 leti mlajša, razmišljala zrelo in trezno, ne boste verjeli, spoznala pa sva se na internetu. No, kmalu sva se odločila, da se spoznava tudi v živo in s časoma je med nama razcvetela ljubezen, ki je trajala polni dve leti in še nekaj več. Tu ne govorim o najstniški ljubezni, ampak o tisti pravi. Saj veste, tisti skupni trenutki, nežnost, zaupanje, intima, sočutje ... Tako dobro sva se poznala, da sva že po mimiki obraza vedela kaj kdo o kateri stvari misli. Bili sta najlepši in najboljši dve leti v mojem življenju in včasih mi je zelo žal, da so se potem stvari razvile tako, kot so se. Jaz sem namreč odšel študirat v Maribor, ona pa še ne. Po tem, ko je bila vajena vse te moje pozornosti, nežnosti in bližine, jo je moja "distanca" motila in postala je ljubosumna. Klici so se vrstili en za drugim, smsi ravno tako. Tudi ven nisem mogel hodit. Nato sem pa naradil ključno napako v najini zvezi. Odšel sem ven in ji rekel, da grem spat. Tega NISEM storil zato, da bi se zabaval s kakšno drugo punco. Ne, daleč od tega. Ljubil sem svoje dekle in nikoli je ne bi prevaral - že po naravi nisem tak, da bi varal. No, to, da grem spat sem ji rekel misleč - Kar ne ve, ne boli. In kaj se je zgodilo? Njen sosed, ki jehkrati tudi njen bratranec, me je videl zunaj in še to ravno v družbi najboljše prijateljice, ki pa mi je res le prijateljica in med nama ni nikakršne ljubezenske zveze. No, sporočil je moji takratni punci, da me je videl in seveda me je doma ob prihodu pričakal direndaj. Po tistem je rekla, da mi ne more več zaupati in posledično so se med nama vnemali vsakodnevni prepiri, ki so po dobrih dveh mesecih muk prinesli konec najini zvezi. Vem, da sem storil napako in obžalujem, da sem jo. Vem, da tega nikoli več ne bom naredil. Od takrat, pa do danes, je minilo nekaj več kot dve leti in od takrat sem zamenjal dve partnerki, s katerima se res nisem ujel. Hjah, samo upam, da bom nekoč spet našel partnerko, ki me bo tako razumela, kot me je ona. Od takrat do danes še nisva spregovorila in tudi dvomim, da bova. Dolgo časa sem potreboval, da sem jo prebolel, a sem jo le. Kljub temu mi bo ostala v spominu, saj je bila res moja prva prava ljubezen.

Joj moja prva ljubezen je tako daleč nazaj. Jaz sem bila zelo zgodaj zaljubljena, bilo je v petem razredu ko sem se zaljubila v najbolj popularnega fanta v naši šoli vendar je ljubezen bila enostranska, on ni niti opazil da obstajam, bil je starejši in ga smrkla ni glih zanimala. To je bila moja prva ljubezen. No čez dve leti je pa on skakal za mano vendar ni bil več interesanten za mene.