Najprej en lep sončen pozdravček vsem tukaj.
Sem nova članica tega portala.
Imam eno vprašanje za vas. In sicer...niti ne vem kako bi naj začela.
Uglavnem....s fantom hodiva že dve leti in pol. Imava se zelo rada, razmišlava tudi o otrocih in skupnem življenju...in vse kar spada zdraven. Vse je ok.
S njegovimi starši se razumem dobro, (vsaj mislim), da so me sprejeli.

In od tukaj naprej imam vprašanje!!!
Pred dnevi so imeli družinski člani (trije od njih) rojstni dan. In so se zmenili, da gredo ven na večerjo. Moj mi to pove, in jaz sem bila prepričana, da bodo povabili tudi mene, a temu ni bilo tako. Tudi moj, ni nič trznil, rekel je samo, da grejo, in konec besed.
Ni mi do večerje, samo se mi je "sfržmagalo" do konca. Naj povem, da sem za njegovo mamo, ki praznuje te dni, kupila darilo, ter ji tudi voščila.

Žalostna sem, ker nisem za njih tisto, kar sem si mislila.
Še bolj pa me žalosti to, da moj fant, ni niti trznil, da bi me uprašal, če me boli!


Zelo bom vesela vsakega odgovora, in razlage.
Lep dan
Kontesa

tvoja presenečenost ni nič novega to o otrocih itd resni zvezi,ne prehitevaj,pusti času čas o teh stvareh začni razmišljati po kakem letu al dveh,presenečenja so vedno v takih trenutkih ko najmajn pričakuješ.
Imeti rad al rečti(oziroma misliti)imeti rad je več pojmov,po članku sodeč si zlo mlada oseba,ki pada na limance (mišlenja ne dejanja)
Ko imaš otroke v mislih,moraš razmišljati v naprej ,kje bodo,kako jih boš vzgajala ,sama al z partnerjem,v bistvu ti hočem povedat da je to odločitev z katero se boš ubadala celo življenje,če , te slučajno partner zapusti v nosečnosti ali po,vso breme nosiš ti,to da te bo kdo hotel z malim nič krivim dojenčkom sam pozabi,če bi partnerja slučajno našla bo otrok vedno nekaj drugega kot tisto kar bi pričakovala od partnerja vedno ti bo vrgel pod nos marsikaj.
To da (misli in ti misliš da te ima rad ) ti je že zdaj dal vedeti da bo tako kot bo on rekel,(večno sama)
o tem se moraš pogovoriti osebno z partnerjem,povem pa še ti eno sexs z oseb če nisi odkrit po 1 letu gre v nič čustva isto,brez čustev pa zi zgubljen človek v sahari

Isti šmoren, se je zgodil, ko je bila velika noč. Zmenjena sva bila pri meni, nakar mi pove, da bo velikonočni zajtrk preživel in jedel s družino.

Govori mi, da bi rad živel z mano, po drugi strani, pa se mi zdi, da je še vseeno preveč navezan na dom, sestre, mamo in očeta. Pomoje niti ne ve, kje bi bil. Najraje pri njih in pri meni, pa se to seveda ne da.

In nisem več rosno mlada.
Pa tudi ne upam, se ga vprašat, zakaj nisem bila povabljena, da se ne bi mislil, da se vsiljujem.

Živjo!
Najprej dobrodošla med kofetkarji!
Moje mnenje glede na tvoj problem je (tako kot je ze racka rekla), da se moraš nujno o tem pogovoriti s tvojim partnerjem. Povej mu, brez ovinkarjenja, kar te teži.
Moraš mu povedati, da sta vidva par, in da te moti da preveč pozornosti namenja njim(družini), premalo pa tebi.
Pa to naredi čimprej. Ne nosi v sebi. Da ne bo potem enkrat, ko ti bo resnično vsega dovolj, postala katastrofa.
Srečno!

Pozdravljena!
Res je kot pravita majči in racka. Najprej se pogovori, nato pa lahko ti postavljaš pogoje. Če jih ni pripravljen sprejeti, potem je bolje ,da odide sedaj, kot da ti "ukrade" še nadaljni dve leti.
In še nekaj, ne morem iz svoje kože, pravilno se piše Z DRUŽINO in ne S DRUŽINO!!!!!!

Se strinjam z Marjo. Ne pusti, da ti leta tečejo v brezveze. Če on misli ostati tak celo življenje in če tebi to ne odgovarja, je bolje da gresta vsak svojo pot.
Sem imela isti problem z mojim bivšim in njegovo družino. Sem zdržala celih 7 let, potem pa enostavno nisem mogla več, tako da zadnje leto sploh nismo imeli stikov, ker so tako hinavšino zganjal, če sem že bila zraven, da mi je bilo kar .