To je diskusija o članku: Ustavimo nasilje

Nihče noče pokomentirati te teme, pa jo bom kar sama.
Včeraj me je klicala prijateljica, ki je 4 mesece noseča, da jo je partner udaril, "ker mu je preveč težila" (tale odgovor bi komentirala, pa ga rajši zaenkrat še ne bom).

Sprašujem pa zdaj vas, bi partnerju lahko oprostile klofuto?? Kako mislite, da bi odreagirale?
Vaša razmišljanja o tej temi...

Ne zatiskajmo si oči pred nasiljem in poskrbimo da bo le-tega manj in da bomo vsi mi, naši otroci, sorodniki, prijatelji, varni pred nasilneži.
Se mi pa zdi, da lahko brez pravega občutka naredimo več škode kot koristi. Poznam družino, ki ji je soseda nakopala socialno za vrat, ker se je mali triletnik čez okno drl: Na pomoč! Imeli so inšpekcije, preverjanje s strani učiteljev, obvezne redne obiske pri otroškem zdravniku.. Prijateljica je zaradi tega skoraj dobila živčni zlom in je bila dlje časa čisto na tleh, ker ji ni nihče verjel. Za kaj je šlo? Mali se je z devetletnim bratcem igral pošasti. Ta veliki se je pa v svoji sobi zamaskiral v očetovo gumijasto masko in: Buuu! na smrt prestrašil tamalega. Malemu se je od strahu čisto utrgalo, niti v maminem naročju se lep čas ni mogel pomiriti. V tem trenutku pa še policija na vrata, čez pol ure pa socialna delavka s patronažno... Štala!
Žalostno pri vsem tem pa je, da je v zapisniku policije pisalo, da je šlo za sum hujšega nasilja nad otrokom, zapisnik pa je dobila tudi socialna služba.
Mamica nič kriva, otroka se spet igrata kot ponavadi, sum pa ostane, sosedje stikajo glave, sprašujejo pomenljiva vprašanja.
Mislim, da moramo vseeno dobro premisliti, preden posežemo v družinske zadeve naših bližnjih, saj gre v večini stvari za zadeve, ki so jih zmožni sami rešiti.
Včasih pa glasen prepir in obisk letečih krožnikov tudi kaj razreši in uredi odnose v zakonu in družini!

Pa ostali? Vaše mnenje o tem?
Mislim da "obisk letečih krožnikov in glasni prepiri" ne razrešijo odnosov v družini, še posebej če so zraven otroci. Pomembna je obojestranska komunikacija, ker s prepiri se ne reši ničesar.

Mene moj partner še ni nikoli udaril, ter me tudi ne bo. To se mi zdi tako ponižajoče, da moškemu sploh na misel pride, da bi udaril žensko. Mar s tem dokazujejo svojo moškost, mar mislijo, da so junaki, bogovi,...Niti pod razno se s tem dejanjem ne morejo dokazovati, nasprotno s tem dokažejo le to, da so največje reve kar jih je pod tem božjim sonce. Mar se ne znajo normalno pogovoriti. Tudi midva nisva popolna, imava tihi teden, se ne znava prav pogovoriti, vendar da bi zaradi tega padale klofute, ne , NIKOLI. Boli me že misel, da bi nekoga, ki ga imam rada to doletelo, kaj šele nekoga ki ga ne poznam. Vendar je to realnost, ne samo na tem forumu, tudi drugje. Vendar obstaja tudi drug, verbalno nasilje, ki se mi zdi tudi omembe vredno. Poleg vsega . se mi zdi vredno omeniti tudi nasilje žensk nad moškmi, največkrat verbalno, manj fizično. Otroci največkrat nosijo posledice teh dejanj, ter prenašajo nasilje naprej, saj mislijo, da je tako prav.
Občudujem prenekatere ženske, ki so se po večih letih odselile od partnerjev, ter mojega strica, ki že dvajset let prenaša verbalno ter fizično nasilje(on misli, da mi tega ne vemo), ter upam, da bo čimprej ozdravel.

Žalostno in obenem grozovito se mi zdi, da nekatere ženske (ali tudi moški, ki so v nasilnih razmerjih) že prvič ne rečejo STOP takim dejanjem, s tem da odidejo iz takih razmerij. Tako pa jih potem še branijo in upajo, da bo boljše...Pa v 99% primerov žal ni boljše.
Mislim, da bi morali v naši predragi Sloveniji še veliko storiti na tem področju.
Otroci pa so itak največje žrtve teh dejanj. Ne razumem žensk ki so v zvezi, kjer je partner nasilen potem pa imajo še z njim otroka, ker mislijo da jih bo to rešilo. GROZA!

Se strinjam, da za reševanje odnosov ni pametno, da so prav otrci žrtve.
Kaj vendar mislijo ženske? Kakšno oz. kako sploh razmišljajo ? Zakaj se pustijo? Ali so ženske res tako ego usmerjene samo nase, ali jih v to prisili denarna stiska? Zakaj???
Ubogi otročički, se mi ful od srca smilijo.
Ali katera pomisli, da se vedno najde rešitev v takih situacijah. Zakaj se ne pozanimajo o bivanju v materinskem domu, o varnih hišah, ki na srečo obstajajo tudi pri nas, sorodniki,....
Če bi mene v nosečnosti mogoče udaril, mu pokažem . Najprej mu zvalim celo žlahto za vrat, nato pa sodnika, ... Mi nebi imel nihče nič jamrati o tem, kako me ljubi, da ne more brez mene. Če smo se v začetku veze zmenili, kaj bomo in kako bomo vozili, ter da smo se trdno odločili, da ne bo fizičnega oz. kakršnegakoli nasilja, potem je to sveto in z zdravim razumom razumljivo.

Velikokrat sem že razišljala, kaj bi naredila, če bi se mi kaj takega dogajalo, ter vem, da bi tudi ob prvem udarcu odšla, brez obotavljanja, 100%.