To je diskusija o članku: Zakon ali izvenzakonska skupnost?

Po drugi strani so ljudje, ki jih zakon plaši. Plaši jih inštitucija kot takšna, strah jih je podpisati nekakšen papir, ki bi jim iz lepe zveze lahko naredil dolgočasno rutino, v kateri niti malo ne uživajo.
Sreča je od "papirja" najmanj odvisna.
Halooooo?
A se morda kdo poroči iz potrebe po užitku?
Povejte mu, da je falu podnev in ponoč!
Vsak dobro ve, da življenje v dvoje prinese usklajevanje, popuščanje, dogovore, kompromise. Če se ne poročiš, tega ni?
Ravno tako! Zato so svobodne zveze v bistvu nezveze. Nič ni podpisanega, kar bi te spomnilo, da si nekaj obljubil. Ne rečem, da takšna zveza ne more obstati, je pa že v štartu zastavljena na: Rekla, kazala - rekla, lagala. Saj bistvo poroke sploh ni v tem, da sta si onadva izrekla zvestobo, ampak, da ves svet izve, da si bosta večno zvesta. Da ljubčki in ljubice odpadejo. Žal, ampak tako je prav!

Pozdravljeni

Odločila sem se oglasiti na to temo, ker v mojih očeh, ni vse čisto tako, kot v vaših, dragi Leško - jaz imam drugačne izkušnje.
Bila sem poročena 27 let. Poročila sem se iz razlogov, za katere sem takrat mislila da so pravi in odločilni in da druge opcije ni kot poroka. Zakaj se je (sedaj) bivši soprog poročil z mano nimam pojma. Vsekakor pa sem nekaj let kasneje ugotovila, da sem ga krepko polomila, potem pa sem poskušala vse, da bi se zadeve uredile. Na koncu, sem morala priznati, da nisva uspela, (ali pa jaz nisem, kaj vem).
No, kakor koli že je, sedaj sem ločena in živim z novim partnerjem.
Na pamet nama ne pride kakšna nova poroka. Dogovorila sva se, kako bova živela in tega se drživa. Noben papir nama ne more zagotoviti, da bova tisto kar čutiva sedaj, čutila tudi čez nekaj let ali pa jutri. Srečna sva in to nama je dovolj.
Tisto o ...naj ves svet izve .....zvesta... in tako naprej. Hmmm.. res ne vem kaj ima ves svet z mojo srečo. Nič, apsolutno nič. Nikogar nič ne briga s kom bom jaz srečna in na kakšen način, bom jaz srečna. Pri mojih letih končno vem, da je vse NIČ, če nisem srečna in moja sreča apsolutno ni odvisna od nekakšnega papirja.

Ampak prosim, to je samo moje in popolnoma moje mnenje, tako jaz čutim, vsi ostali pa vsak po svoje.
Moj 1. moto je "živi in pusti živeti"
Moj 2. moto pa je "po_meta_j pred svojim pragom"

Čedalje bolj sem prepričana, da je za vse bolje, če se čim manj vtikam v druge ljudi, jih pustim, da živijo, kot hočejo, in jim samo pomagam, če pomoč potrebujejo.
Pa lep pozdrav Podgorka

Ups, se opravičujem, 2x mi je vrglo gor ne vem kaj sem nardila narobe

Hmm, 27 let. Glede na mojih pol toliko, verjamem, da je tvoja bolečina pol večja, kot si jo lahko zamišljam. Lahko le rečem, da sočustvujem s teboj, in ti želim tokrat sreče brez konca.
Bratrančeva in skoraj moja izkušnja je, da se to lahko VSAKEMU paru zgodi, če se dva dovolj odtujita, da se približa tretja (ali tretji), ki vsemu skupaj daje drugačno luč, kot je potrebna, da se dva zopet zbližata. Ta čas res ni naklonjen zvestobi, je pa naklonjen osebni sreči. S (svojim, tvojim, njegovim) partnerjem ali brez. Kar pa je lahko že izhod v sili, pa čeprav je sila pravzaprav mičkena silica, obeti na drugi strani pa nebeško lepi.
Vsaka ločitev boli, zato jo je najbolje preprečiti prej, preden pride na jedilnik.
Sam imam izkušnjo poroke v troje (midva plus Bog). Morda zaradi tega iz vsakega prepira prideva bolj zbližana, saj se v Njegovi luči prepričava, da sva drug drugemu še vedno blizu, le vplivi okolja temu nasprotujejo.
Vidik večne zvestobe prinaša tudi zavezo (in ne samo obljubo), da bova skupaj iskala pot iz stiske. Midva na enem bregu, težave na drugem.

Ja se strinjam s tabo. Vendar nekateri pač uživajo v avanturah, saj jih s tem nič ne veže. Potem najdejo drugo prijateljico ali prijatelja, pa lahko kmalu oba zamenjata svoje partnerje, ko najdeta drugega.
Ja to se lahko gredo mlajši, ki imajo še celo življenje pred sabo. Vendar pa se nekateri ne zavedajo v svojih tako imenovanih "zrelih" letih,da s svojimi avanturističnimi dejanji izgubljajo preveč časa, saj nimajo še enkrat toliko življenja pred sabo koliko so stari. Je pa res, da včasih idealiziramo svoje prartnerje, ko ima druga stran samo računico v glavi ali pa so samo željni avantur. Temu potem ne bi rekla, da si vezan čustveno in z dušo za nekoga. Tako, da dragi moji poroka ni bavbav, če prej dobro premisliš s kom boš delil prihodnjost in če znaš uvidet realnost karakterja pri partnerju kakšen je v resnici in ne kakšnega si želimo in ga idealiziramo.
Poroka prinaša tudi dobre strani, nič več zapravljanja časa z avanturami in idealizmom temveč skupnega uživanja.
Nič več misli, da te bo zamenjal za tako imenovano "idealno" partnerko ali partnerjem z nekom, ki mu bolj odgovarja v vseh ozirih.
Ampak snovanje vsega lepega, da si popestrita dan in noč, in si poklanjata male pozornosti.Predvsem pa, da imaš ob sebi partnerja, na katerega se lahko vedno zaneseš nanj tudi v takih trenutkih, ki niso vedno lepi, naprimer ko pride bolezen.V glavnem imata nekaj lepega od tega časa, ki ga skupaj preživljata vsaj osem ur na dan.
A ni to več vredno kot idealiziranje in avanture? Tisti, ki vara bo varal še naprej, neglede ali je to partner ali partnerka
Pa še naj kdo reče, da je tisti list in poroka v breme. Ja je lahko, če prej ne razčistimo svoj pogled glede na karakter partnerja.
Lahko pa je to pričetek lepšega, umirjenega in zadovoljnega življenja, pa čeprav traja samo deset let v primerjavi, če pomislimo, koliko let smo zapravili, mogoče še enkrat toliko let, smo nepotrebno zapravili za nekaj, kar ni vredno temu reči življenje.

Lep pozdrav vsem in dosti predvsem lepega življenja vam želim. Predvsem pa pamet v glavo to mislim za moški svet pa tudi za ženski, da niso potem pristanki realnosti pretrdi in prehudi polnih razočaranj na stara leta.

Ja se strinjam s tabo. Vendar nekateri pač uživajo v avanturah, saj jih s tem nič ne veže. Potem najdejo drugo prijateljico ali prijatelja, pa lahko kmalu oba zamenjata svoje partnerje, ko najdeta drugega.
Ja to se lahko gredo mlajši, ki imajo še celo življenje pred sabo. Vendar pa se nekateri ne zavedajo v svojih tako imenovanih "zrelih" letih,da s svojimi avanturističnimi dejanji izgubljajo preveč časa, saj nimajo še enkrat toliko življenja pred sabo koliko so stari. Je pa res, da včasih idealiziramo svoje prartnerje, ko ima druga stran samo računico v glavi ali pa so samo željni avantur. Temu potem ne bi rekla, da si vezan čustveno in z dušo za nekoga. Tako, da dragi moji poroka ni bavbav, če prej dobro premisliš s kom boš delil prihodnjost in če znaš uvidet realnost karakterja pri partnerju kakšen je v resnici in ne kakšnega si želimo in ga idealiziramo.
Poroka prinaša tudi dobre strani, nič več zapravljanja časa z avanturami in idealizmom temveč skupnega uživanja.
Nič več misli, da te bo zamenjal za tako imenovano "idealno" partnerko ali partnerjem z nekom, ki mu bolj odgovarja v vseh ozirih.
Ampak snovanje vsega lepega, da si popestrita dan in noč, in si poklanjata male pozornosti.Predvsem pa, da imaš ob sebi partnerja, na katerega se lahko vedno zaneseš nanj tudi v takih trenutkih, ki niso vedno lepi, naprimer ko pride bolezen.V glavnem imata nekaj lepega od tega časa, ki ga skupaj preživljata vsaj osem ur na dan.
A ni to več vredno kot idealiziranje in avanture? Tisti, ki vara bo varal še naprej, neglede ali je to partner ali partnerka
Pa še naj kdo reče, da je tisti list in poroka v breme. Ja je lahko, če prej ne razčistimo svoj pogled glede na karakter partnerja.
Lahko pa je to pričetek lepšega, umirjenega in zadovoljnega življenja, pa čeprav traja samo deset let v primerjavi, če pomislimo, koliko let smo zapravili, mogoče še enkrat toliko let, smo nepotrebno zapravili za nekaj, kar ni vredno temu reči življenje.

Lep pozdrav vsem in dosti predvsem lepega življenja vam želim. Predvsem pa pamet v glavo to mislim za moški svet pa tudi za ženski, da niso potem pristanki realnosti pretrdi in prehudi polnih razočaranj na stara leta.