Včasih me je , da sem moški.
Če lahko še z mojega zornega kota pokomentiram. Sam imam to srečo, da imam ženo, ki mi je že od začetka zakona dihala za ovratnik glede pogovora. Rad sem jo imel (in jo imam danes še bolj ), zato sem to sprejel. Samo včasih še malo zarenčim, da se še spomni, kdo je gospodar. Fiktivno. Pa Bog nama je pri tem obilno pomagal.
Gotovo je, da se bivši ne želi maščevati svojim otrokom, saj se oba zavedata, da niso nič krivi. Imajo pa to smolo, da so v kompletu z bivšim partnerjem. Maščevanju bivšem partnerju daje prednost pred ljubeznijo do otroka.
Dejstvo je, da je očetovski nagon neprimerno šibkejši od materinskega. (Odtod tudi skoki čez plot, ko je v zakonu "vse v redu") In se mi zdi, da imajo prav tisti, ki pravijo, da žena podpira tri vogale in moža, ter, da so moški samo veliki otroci. V marsikaterem primeru je tako. Vendar, ko vstopata v zvezo, sta oba otroka, oz. imata vzorce iz svojega otroštva, ki jih želita neuspešno aplicirati v novo situacijo. Dobro je, da se zavedata nesmiselnosti tega, ter začneta z nič in postavita nove - svoje temelje zvezi in kasneje zakonu. Če se tega zaveda samo eden, drugi bi pa bil še malo otrok, je bistveno težje. Če pa bi bila še oba rada malo otroka, je praktično nemogoče. Vsaj eden mora biti odgovoren, sicer gorje otrokom. Odgovornost pomeni, kdaj popustiti v svojo škodo, kadar je to v skupno korist. Vsak pa si zagotovo želi skupne sreče. Osamljena sreča je kratkotrajna.
Zavedajmo se svojih pomankljivosti, partnerjevih dobrih lastnostih in gradimo!
Preventiva je lahka, kurativa pa je (vsaj v teh primerih) najverjetneje nemogoča.
Sončka v srčka vam želim!

pozdrav!

lesko hvala za prispevek in mislim da je cisto na mestu, da se je oglasil tudi moski del foruma.


no kot vidite sem spet tukaj.


oglasam se kot sem obljubila. tezave se vedno so, prihajajo pa vedno nove.

trenutno se borim za dolg prezivnine, saj delodajalec ne izvrsuje sklepa o izvrsbi na osebni dohodek. niti ni poslal pojasnila odvetnici zakaj ga ne izvrsuje. sedaj bove pisale sodiscu, kaj se bo zgodilo bom porocala.


zgodila pa se je zelo grozna zadeva, ki sicer ni ne vem kako presenetljiva glede na 10-letni zakon in skupno zivljenje z bivsim.

zardi igranja s cevjo za zalivanje, katero naj bi bilo prepovedano je 3x udaril strejsega sina in to tako mocno, da so bi le vidne sledi udarca, saj je udaril s samo cevjo. takoj sem sla z otrokom k zdravniku ter na center za socialno delo, kjer so ga sicer poklicali na pogovor ampak meni nic javili kaj so se zmenili. danes sem celo morala na policijo ali bom vlozila kazensko ovadbo za pregon ali bom zaenkrat pustila tako oz. le pri opozorilu centra.
ker bi ga z pregonom le financno kaznovali, sem se odlocila pustiti tako kot je, saj bi s tem, da bi moral placati kazen, sama sebe in otroke prikrajsala za prezivnino, katero ne bi dobili.


no tako je to ... krizi in tezave vedno in vedno znova


no ko sem ze tukaj pa mi lahko se kdo da nasvet za motivacijo 12-letnika kar se tice ucenja in delanja domacih nalog?

nikakor in nikakor noce za knjige, ko pa je slaba ocena pa je godrnjav in mrzovoljen. danes je imel ocenjevanje angl. jezika-govorni nastop ob plakatu na temo MY WORLD.

ce mu jaz ne bi naredila plakata v sredo ga sploh ne bi naredil. angl. mu lezi in ima dokaj dobre ocene. toliko je naredil da je malo ponovil oz. povadil kako bo predstavil zadevo in danes dobil 5.

zal pri vseh ostalih predmetih nima take srece, da bi z nedelom prisel do dobrih ocen. zgodovino popravlja recimo ze 1 mesec, prav tako za predstavitev plakata o zgodovini pisave. ne vem vec kaj. ce ga posljem k ucenju godrnja, da se on mora uciti, da je njegov brat (7 let-1. razred) lahko fraj on pa ne itd.....

torej kaj svetujete?

Soncka!

Vzgojno kaznovanje otrok je na mestu. Prepričana sem, da včasih tudi kakšna zaušnica ni odveč, pretepanje s cevjo pa že spada v kategorijo nasilja nad otrokom. Mislim, da si se odločila prav, da ga nisi ovadila (seveda, če se to ne bo nadaljevalo), po mojih izkušnjah sodeč, pa se tudi na socialno službo ne zanašaj preveč. Sčasoma se bodo strasti na obeh straneh umirile, otroci pa se kasneje tako sami odločijo, za očeta ali pa ga ne bodo več obiskovali, v kolikor se tam ne bodo dobro počutili. Vsi vemo, da otroke v določne stvari enostavno ne moremo prisiliti, če pa že, se nam kasneje maščuje.

Kar se tiče drugega dela tvojega posta, pa naj pokomentiram takole. Mame, ločene, emocionalno bolj občutljive od moških, kar se tiče naših otrok, imamo zavestno ali podzavestno občutek krivde, češ, da smo otroke "spravile" ob "normalno" družino. Ta občutek krivde nas sili v neka dejanja opravičevanja na način, da otrokom nemalokrat pomagamo pri stvareh, ki bi jih morali opraviti sami. To potrjuješ tudi ti (oprosti, samo moje mnenje) s tem, da si namesto njega naredila plakat. Verjemi, da otrok začuti mamino najbolj prikrito razpoloženje in v takšnih okoliščinah bo izkoriščal oba ali pa tistega, ki mu to pusti. In to smo največkrat ravno mame. Poizkusi biti odločna (vem, da ob kupu težav, ki jih imaš to ni enostavno) pa vendar. Odločno jima pokaži, da popuščanja ne bo, da se je spremenilo samo to, da ne živita z njunim očetom več skupaj, vse drugo pa je ostalo enako, kot prej. Prepričana sem, da ti bo uspelo!

LP Suky