Jaz ti lahko povem edino to da sem takoj pri 19 šla od doma in moj brat tudi ker je bilo nevzdržno.Mama in ON pa sta še skupaj in sta tik pred ločitvijo.Saj se skozi kregata glede njegovih dveh sinov in naju z bratom.Vsak pač pri drugem otroku vidi napake pri svojem pa ne.Jaz ti ne morem nič svetovat druga kot to da če ti tvoja dva otroka več pomenita kot moški(moji mami je mož na 1. mestu)ju vprašaj kako bi onadva naredila in potem še NJEGA pokličete in se skupaj pogovorite in poskusite najt rešitev ki bo čimmanj boleča za vse vas.Pa veliko SREČE ker jo boš potrebovala

Tana!

Razmerje partnerjev lahko zadosti dobro funkcionira že, če se le imata dovolj rada. Iz lastnih izkušenj pa naj povem, da, ko so vmešani otroci različnih staršev v novem razmerju, ni več dovolj ljubezen in spoštovanje temveč velika mera razumnega razmišljanja in potrpljenja. Tako pravi teorija, ki pa se na žalost s prakso kaj malokrat ujema. Vsekakor je edina rešitev pogovor s partnerjem, v katerem mu iskreno zaupaj svoje pomisleke in pomisleke svojih otrok. Je pa res nekaj, da se tudi sami otroci velikokrat ne morejo ali pa nočejo prilagoditi novo nastali situaciji in s tem povzročijo lastnemu staršu nemalo težav, ker nas s tem porinejo v emocionalno zmešnjavo, na katero velikokrat ne znamo nepristransko odreagirati. Zato poizkusi s pogovorom in obenem veliko sreče!

Suky

se mi zdi, da ste nekako zašle s teme .. živeti sam in uživati v tem ..

sicer pa sem čisto po naklučju zašla na to stran in pravkar prebiram vaša mnenja o samskem življenju ..

saj je vse lepo in prav .. in ja samsko življenje je res lepo, ker si ga krojiš po svoje, tako, kot si želiš ..
menim pa, da smo ljudje v osnovi bitja, ki ne znamo živeti sami (vedno iščemo znanstva, prijateljstva, druženje z družino .. čvekamo po mobilcih) in če ne bi iskali tega blžine nekoga .. potem bi potrdila, da je samsko življenje cool
- pa se mi zdi, da se vsak od nas skriva za čustveno mavrico, da ne bi bili prizadeti na tak ali drugačen način ..

ker .. zakaj bi bili pa potrpežljivi .. zakaj bi sklepali kompromise .. čemu pogovori .. dogovori .. prilagajanja .. .. .. ..
če pa je lažje .. spoznati nekoga v baru, klubu, lekarni .. se nasmehniti .. spiti z nekom kavo .. in v kolikor nam kaj ne paše .. greš naprej ..

mah .. mar nas je res tako strah življenja v dvoje - se res ne znamo več pogovarjati? spoštovati? biti potrpežljivi? zaupati? tvegati? biti razigrani otroci? se veseliti? žalostiti? se nasloniti na ramo ljubljenega? - je res preveč, če pokažemo, da smo ranljivi in potrebujemo bližino???

Se opravičujem za nazaj nisem bral, ampak z ladybird se pa strinjam.

Včasih tudi sam ne izkoristim priložnosti ki se ponudi in ne povabim na kavo. Pa mi je potem kdaj žal. Saj ni treba da nastane kaj več kot poznanstvo. To kar je ladybird napisala mi je dalo misliti.

Ker če se bojimo biti prizadeti potem je tako lahko do konca življenja. Ob tem pa sem takoj dobil asociacijo na eno pesem, velik hit Sinead O'connor: Nothing compares with you

besedilo te pesmi mislim da pove več kot lahko jaz tu napišem o tem ali je lepo biti samski in če se da uživati v tem

Oj Brihtol živjo!!!!

Lepo, da si se spet malo oglasil in to kar z lepimi vzpodbudnimi mislimi.

Pa saj še nismo čisto obupale le kaj bi eden brez drugega.

Ampak mislim pa, da je problem v tem, da tudi če vemo kaj iščemo in morda to tudi najdemo - ne znamo tega negovati.
Za uspešno zvezo so laži in sprenevedanja najhujši strup. Saj vse ostalo pa je čisto enostavno. Saj veste, da obstaja 250 načinov pomivanja posode - le dogovoriti se je treba.

Bodimo veseli sami ali v dvoje

[Ampak mislim pa, da je problem v tem, da tudi če vemo kaj iščemo in morda to tudi najdemo - ne znamo tega negovati.
Za uspešno zvezo so laži in sprenevedanja najhujši strup. Saj vse ostalo pa je čisto enostavno. Saj veste, da obstaja 250 načinov pomivanja posode - le dogovoriti se je treba.



se strinjam s tem, kar si napisala .. in vsaka beseda, ki bi jo dodala bi kič