Jaz imam drugačno zgodbo. Po ločitvi sem se spoznala z nekom. Vse je bilo lepo in prav, tudi ko sva se odločila za skupno življenje. Pozornosti in ljubezni ni manjkalo z obeh strani. Ker pa so z obeh strani otroci, je k meni prišel živet še njegov otrok. In od takrat se v lastnem domu počutim kot tujka z moškim, ki sem ga imela resnično rada pa se odtujujeva. Skratka življenje v dvoje je postalo prava nočna mora. Vse bolj razmišljam o tem, kako mi je bilo lepo ko sem bila sama. Sama svoj gospodar v lastnem stanovanju, z lastnim mirom in s svojim redom. Punce, tiste ki ste same strinjam se z vami, da lepo biti sam, bolje kot trpeti v dvoje (troje) in se povrhu vsega še mučiti s tujim otrokom.

UFF imaš pa res smolo.Jaz osebno sem si vedno rekla da ne bi mogla nikoli sprejet moškega z otrokom ravno zaradi takšnih in podobnih stvari.Sem ločenih staršev in smo tudi bli dvojni otroci pa so bila vedno trenja kateri je boljši oz.slabši.IN kaj boš zdaj

Ob izpovedih Tane in Jace sem se spomnila, kako je že moja prababica, ki bi imela danes že skoraj 150 let govorila, da samo dve "sorti" otrok ne k hiši.Pa sta se verjetno tudi vedve razdajali za otroke vaših partnerjev.Neverjetno, kako stare modrosti držijo in se vedno znova vračajo, kljub vsem spremembam, ki jim pravimo napredek, demokracija, tolerantnost.....pa še toliko psihologov in sociologov imamo.MIslim, da je pomembna le harmonija srca in razuma, ampak kaj ti pomaga, če se trudi samo eden.
Tudi jaz sem v glavnem kar sama, ker ponavadi vedno naletim na koga, ki bi se šel nadzornika. Čeprav sem sčasoma ugotovila, da je to njihov problem, da v tem iščejo svojo moč - samopotrjevanje. Oni imajo antene -radarje, ki spoznajo tvoje šibke točke in ko se ti trudiš, da bi odpravil eno ali dve, oni že najdejo tretjo in vse se začne znova.
Verjetno bo kar držalo, da bi si mogle večkrat reči "Rada se imam in cenim se".
Da ne bo kakšnega nesporazuma - velja tudi za moške.
Zdi pa se mi čudovito videti tiste, ki so se resnično našli.

Bodite srečni - sami ali v dvoje

Se strinjam, živi tako kot ti paše, samo bodi srečen.

Ampak mene je enkrat spreletelo, karkoli počnem in uživam v tem, še vedno vse to delam sam in se veselim sam. V dvoje pa je lepše!

Ja,tudi meni je lepo ,če sem sama.Znam sama živeti,a mislim,da je veliko lepše,če te ponoči kdo stisne k sebi,ti vošči Novo leto in ti zjutraj skuha kavo.Jaz tebi,ti meni,to naj bi bil zakon.Zelo malo je ljudi ,ki si resnično želijo samote.

Jaca ne vem, kaj bom zdaj. Dejstvo je, da živita pri meni, izgleda pa tako, kot da jaz živim pri njima. Torej lahko lepega dne znorim in zahtevam, da se spokata. Vendar imam eno oviro in to so čustva, ki so še vedno živa. Koliko časa bodo ta čustva še, ne vem zaradi njegovem odnosa do mene, vem pa, da se je zelo spremenil s tistim dnem, ko sem pristala (moja napaka), da lahko njegov otrok živi pri nas. Vem le to, da sem nesrečna, da ne znam več normalno funkcionirati ker me vse to stanje preveč obremenjuje in razjeda. Tudi moja otroka sta čedalje bolj nestrpna, ker tudi ona dva čutita, podobno kot jaz. Ker sama praviš, da si živela v taki družini,imaš morda kakšen nasvet oz. kako se je pri vas razrešila ta zadeva?