se mi zdi, da ste nekako zašle s teme .. živeti sam in uživati v tem ..
sicer pa sem čisto po naklučju zašla na to stran in pravkar prebiram vaša mnenja o samskem življenju ..
saj je vse lepo in prav .. in ja samsko življenje je res lepo, ker si ga krojiš po svoje, tako, kot si želiš ..
menim pa, da smo ljudje v osnovi bitja, ki ne znamo živeti sami (vedno iščemo znanstva, prijateljstva, druženje z družino .. čvekamo po mobilcih) in če ne bi iskali tega blžine nekoga .. potem bi potrdila, da je samsko življenje cool
- pa se mi zdi, da se vsak od nas skriva za čustveno mavrico, da ne bi bili prizadeti na tak ali drugačen način ..
ker ..

zakaj bi bili pa potrpežljivi .. zakaj bi sklepali kompromise .. čemu pogovori .. dogovori .. prilagajanja .. .. .. ..
če pa je lažje .. spoznati nekoga v baru, klubu, lekarni .. se nasmehniti .. spiti z nekom kavo .. in v kolikor nam kaj ne paše .. greš naprej ..
mah .. mar nas je res tako strah življenja v dvoje - se res ne znamo več pogovarjati? spoštovati? biti potrpežljivi? zaupati? tvegati? biti razigrani otroci? se veseliti? žalostiti? se nasloniti na ramo ljubljenega? - je res preveč, če pokažemo, da smo ranljivi in potrebujemo bližino???
