In Viktorija, oglasi se...

Ja, toto razpravo moram tudi jaz začiniti. Sem ata samohranilec in sem blazno razočaran nad mamami. Moja je pobegnila z drugim, meni pa je obesla vse tisto, za kar bi morala biti odgovorna sama. Rečte, kaj naj z malim detetom sam, služba, vzgoja, vse ostalo...pa saj sem vseeno zadovoljen, da mi je vsaj otrok ostal. Vesel sem bil, ko sem našel ta forum.

Ata, lahko rečem samo vsaka ti čast, ni veliko takih kot si ti. Držimo pesti zate in da bi se vse izteklo kar najbolje zate in za tvojega otročička.

Ata in Majči

Verjamem, da vama je trenutno težko - najtežje je, če nimaš nikogar, ki bi ti dajal duševno oporo, razen tistih hvaležnih očk in ročic, ki so ti vedno znova gonilna sila in zaradi katerih ne obupaš.
In verjemita mi, ko bosta čez 20 ali 30 let gledala nazaj,
bosta vedela, da so bili to najlepši in najbolj iskreni trenutki v življenju. In takrat bo to spet vajina MOČ.

Oglasite se še kaj o napredku vajinih malčkov - saj vsak dan prinese kaj novega.

S r e č n o !

Živjo! Hvala vsem.Nisem imela dostopa do interneta tako da nisem mogla pisat. Sem kr ok samo cel čas divjam okrog socialne, pa na občino, pa na sodišče,...dogaja se ful. Danes je šla hči h atiju in pride jutri.Dolgčas je ampak se skušam zamotiti.
Nekdo mi je napisal kako to da nisem že prej tega vidla?!?! saj sem, samo nism si hotla priznat...ne vem zakaj...
sedaj ko premišljujem za nazaj, vem zakaj so se stvari dogajale kot so se...
Vem, da mi sami ne bo lahko, ampak vztrajati pri takšnih zadevah se mi res ne zdi smiselno, ker je total neodgovorno,..ma brezveze...Ne maram takšnih zadev sploh pa ne laganja partnerju in pika.
Sej njemu je itak vseen za vse.Verjetno bi vam mogla napisat celotno zgodbo, da bi vse razumeli.
V glavnem se držim, trudim se da bi nama življenje steklo čim lepše. Saj za vsakim dežjem posije sonce.

Pa kaj je z vami, kafetkarice, imeti otroka, sam je veliko bolje kot s džankijem.
Ne bom se hvalila toda jaz imam po lastni izbiri sama tri otroke. Najprej sem enega rodila (samska samohranilka) in res je vsi so mi celo življenje "_meta_li" polena pod noge, socialna služba, ker ga nisem (očeta namreč) hotela tožiti, v družbi sem veljala za lahkoživo flenčo.. le kaj mi je bilo, kaj nisem vedela, kje delajo abortuse...
Potem sem dolgo časa govorila, da če se mi nosečnost ponovi, bom abortirala, in potem sem dva otroka podedovala (ko je umrla moja sestra). In moja mama je takrat ugotovila, da je prava sreča,ker sem samohranilka, ker najbrž sicer ne bi mogla skrbeti za vse otroke. Verjetno res, ker so moški želo sebični (samohranilec oprosti).
Najprej mi je bilo hudo,potem sem ugotovila, da se ti vsaka stvar v življenju zgodi s točno določenim namenom.
Spremenila sem se, ne ne sovražim moških toda sedaj si "svoje tipe" izbiram sama in to takrat, ko jih potrebujem. Moji otroci so skoraj odrasli in lepo mi je. Tudi tebi bo, ko se boš sprijaznila s svojim življenjem in se osamosvojila.