Zivjo vsem.Pri 26 letih sem poo sedmih letih ostala sama...ne sama ...s hčerko staro 3 leta.Sem študentka-absolventka.
Groza je groza.Zdej je od tega 3 tedne.Sva pri mojih starših, ki miitak cel čas morijo. on je šel...zaradi trave in ne vem še česa... to mu je bilo na prvem mestu...

Najprej moje sožalje.
Ne bom se delala pametno, da vem kako je to, ostati sama z otrokom, ker ne vem, je pa res, da bi morala na to malo prej misliti in najprej dokončati šolo, si zagotoviti streho nad glavo, tako da nisi od nikogar odvisna, potem pa šele imeti otroka.
Ampak kar je je. Žal ti ne morem pomagat, kar se pa staršev tiče, pa itak veš, da tečnarli bodo dokler boš tam.
Lahko ti zaželim samo srečo in upam, da se ti bo vse uredil čimprej.

Še od mene prejmi eno sožalje al kaj bi se reklo temu. Škoda da nisi opazila že prej, da mu je trava bolj pomembna kot ti in otrok. Je pač svinja na kvadrat.
Kar se staršev tiče, sem prepričan da ti bodo stali ob strani in pomagali kolkr je v njihovi moči.
Sedaj je pa na tebi da se izkažeš in dokažeš da lahko vse preživiš in premagaš sama. Sprva bo zelo težko, ampak sej se da, kolk je samohranilk, pa so uspešne pri vzgoji in karieri. Samo čimmanj napak pri odločitvah naredi pa se bo vse rešilo.
Če pa boš rabila moralno podporo pa kar piši. Upam pa da ti bo tudi brez tega uspelo!

Majči, zdravo!

Ne bom ti izrekla dobrodošlice in ne sožalja, ker si se znašla v takšni situaciji, v kateri je po moje dandanes vse preveč žensk. Lahko pa ti jo izrečem tu, v tem kotičku in vesela sem, da si se oglasila. Veš, ta kotiček je namenjen tudi temu, da si namenimo kakšno spodbudno besedo, ki jih kot "stare" razvezanke lahko ponudimo in prepričana sem, da ti lahko tudi kaj svetujemo. Star slovenski pregovor pravi, da se "nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha" in ravno v takšnih življenskih situacijah to še kako drži. Vem, da je sedaj tvoje življenje podobno kaosu. Pa vendar počakaj, da preteče nekaj časa in verjemi, da boš čez leto dve, ko se vse umiri, še kako zadovoljna, da te je tvoja življenska pot zapeljala prav na te tirnice. Tvoja mladost in skrb za otroka, sta dva poglavitna aduta, ki ti bosta v pomoč pri premagovanju vsakdanjih težav. In zdrav, optimističen pogled na vse lepo, ki te še čaka. Obilo sreče ti želim in upam, da se še kaj oglasiš!

Mia

Jaz upam, da ti bo vsaj pri hčerki pomagal, čeprav če pišeš, da je trava bolj pomembna, potem verjetno se nimaš čemu nadejat, kajne...sporoči, kako ti bo šlo, kakor pa je že prej napisal Brithič, se za moralno podporo kar k nam obrni!

Majči, pozdravljena!

Sem že mislila, da sem edina ločena na Kofetku in, da nobena druga nima nikakršnih težav v zvezi s tem. Iz izkušenj vem, da je na začetku zares hudo. Življenje, ki si ga živel prej, pa čeprav je bilo slabo, se podira. Ampak navajen si ga in skoraj vsi smo taki, da se radi oklepamo nečesa poznanega in si iz istega razloga ne upamo narediti koraka naprej, ker se bojimo nepoznanega. Pa vendar, ko je ta korak narejen in ni več poti nazaj (zelo dobro vemo, da pogrete so dobre samo sarme) vidiš, za kaj vse nas je prikrajšalo naše prejšnje življenje, ki smo se ga tako krčevito oklepali.
Zato glavo pokonci, če potrebuješ kakšen nasvet in ti lahko pomagam, piši!

Suky